Boris Pahor odgovarja na oster napad

| 17.03.2012, 08:14 Matjaž Merljak

V zvezi z ostrim napadom v italijanskem vsedržavnem dnevniku Il Giornale je veliki in priljubljeni zamejski pisatelj Boris Pahor želel posredovati javnosti svoja stališča. Po obisku v uredništvu zamejskega portala slomedia.it je nastal izvleček njegovih misli.

O zanikanju fojb

V meni ni nobenega zanikanja kraških jam (op. ur. fojb) kot takih, ampak je zanikanje glede števila mrtvih. Se pravi, ne moreš po svoji lastni volji spreminjati števila, da prideš do 10.000, 100.000, nekoč sem celo bral milijon mrtvih, holokavst. Bivši predsednik Ciampi pravi, da je to bil holokavst. V tem smislu torej ne zanikam kraških jam in tistih, ki so v njih končali, zanikam pa dejstvo, da vsak po svoji uvidevnosti navaja svojo številko. Samo v tem smislu jaz nekaj zanikam, oz. nekaj ne priznavam.

Že naslov članka je nekorekten, ker v čistem nasprotju z mojimi trditvami piše, da jaz zanikam fojbe in begunce. Teme o beguncih se v resnici ne dotikam, ker se tudi v zvezi z njimi število lahko spreminja, vsak zgodovinar namreč to tematiko tolmači po svoje.

Dan spomina na fojbe in ezule

Tržaški Il Piccolo me je takoj, ko je bil leta 2004 odobren zakon za uvedbo Dneva spomina na fojbe in ezule, vprašal, kaj jaz mislim. Že takrat sem povedal, da se ta zakon ne drži zgodovinskih resnic, ne govori o tem, kaj je bilo storjeno prej, od leta 1919, ko so nam med drugim “internirali” skoraj 1000 intelektualcev, do leta 1945. Tudi v tem je zgodovina, ki se nadaljuje v dobi fašizma: 500 naših ljudi je bilo zaprtih, 9 ustreljenih, bilo je okoli 80.000 beguncev in nekako 50.000 poitalijančenih priimkov. Sledila je zasedba Slovenije, z vsem kar se je med njo dogajalo. Imena italijanskih fašističnih generalov, ki so bili vojni zločinci, so bila poslana na Združene narode.

Vse to bi moralo biti povedano, predno se govori, kaj se je zgodilo leta 1945. To zahteva zgodovina. Toda italijanske knjige zgodovine za dijake govorijo o fojbah, ne pišejo pa o tem, kar je prej počel fašizem. Temu se jaz upiram predvsem zaradi naših mrtvih.

Komunist Pahor

Pisec članka v časopisu Il Giornale me med drugim navaja kot “il comunista Pahor” (komunist Pahor). Nikoli nisem bil komunist. Komunisti so mi po vojni, ko sem pisal revijo Zaliv, prepovedali tudi vstop v tedanjo Jugoslavijo, enkrat za eno leto, nato pa za dve leti. Ne drži, da sem bil komunist.

Tudi ni res, da sem bil povezan z vodstvom osvobodilne fronte, enostavno ker nisem imel nobene zveze, pa tudi nisem bil tukaj, saj sem bil v Libiji. Edino kulturno zvezo sem imel s Kocbekom, ki je bil krščanski socialec. Šlo je za pisno korespondenco, nekaj par let, dokler nisem postal vojak, potem se je vse razbilo. Kocbeka sem nato v resnici spoznal šele leta 1947, ko sem prišel nazaj iz sanatorija v Trst.

Slovensko ozemlje in predsednikova pozabljivost

Pisec me nato krivi, da namenoma lažem, ko govorim o slovenskem ozemlju. Nekje v knjigi (op. ur. avtobiografija v italijanščini Il figlio di nessuno), na strani 31 tudi o tem jasno pišem. Ko so Italijani rekli, da gredo osvobodit Trst, so to storili v imenu nekega iredentizma, pravili so da gredo osvobodit Trst in nekatera istrska mesta. Vedno pa so pozabljali oz. nikoli niso omenjali, da je bilo ozemlje, ki gre od Trsta do Julijskih Alp popolnoma slovensko. Za časa avstrijske dominacije ni bilo nobenega otoka italijanstva, kot je bilo, denimo, v Istri, kjer so bila mesta večinoma italijanska, pokrajina in kmetje pa večinoma hrvaški. Mesta so bila beneška.

Ozemlje od Trsta do Triglava je bilo, kot sem napisal v knjigi, slovensko. Predsednik Napolitano pa je leta 2007 izjavil, da je bila Italiji storjena krivica, ko je ozemlje, ki je bilo italijansko po letu 1918, prišlo v last Jugoslavije. Kot pišem v knjigi, to ni bila nobena krivica, ker je bil ves teritorij do Alp slovenski in ga je Italija pridobila z vojno oz. s sporazumom. Slovenska narodna skupnost se je bojevala celotno fašistično dobo, se je bojevala skupaj s partizani do leta 1945, da je to ozemlje spet pridobila. Normalno, da je na konferenci za mir to ozemlje dobila Jugoslavija.

Jaz pa v knjigi pišem, da predsednik Napolitano pozablja, da so tu vedno živeli Slovenci. S tem ga ne žalim, pravim da pozablja.

Avtor članka pravi, da namenoma zanikam 300.000 italijanskih istrskih beguncev. Vendar teritorji ni bil samo italijanski, temveč tudi hrvaški in slovenski. Avtor članka mi vsekakor odgovarja za Istro, medtem ko jaz pišem o slovenski zemlji. V tistem poglavju pišem o Slovencih. On pa vnaša italijanske Istrane in želi dokazati, da lažem. To je iskanje vsega, kar mu lahko prav pride, da me spravlja na laž.

Moje trditve nimajo nikakšrnega opravka z lažjo, imajo opraviti le s poštenimi zgodovinarji.

Protiitalijanska usmerjenost

Pisec članka tudi trdi, da sem protiitalijan, kar mi doslej nihče v Italiji in niti v Trstu ni rekel. Štiriindvajset let sem učil italijanski jezik in literaturo na slovenskih višjih srednjih šolah. Gre za njegov zaključek, na podlagi resnic, ki jih objavljam v svojem “testamentu” (oporoki). Gre za poglavje, ki zaobjema 10 strani, v katerem je zbrano moje gledanje na svet, na religijo in tudi na resnico, ki se tiče mene, kot nacionalno zavednega Slovenca.

Knjige za poučevanje zgodovine so tudi v Sloveniji pomanjkljive

Na koncu pravim: Dajte brati dokumentacijo, ki jo je pisal tisti italijanski duhovnik, ki je videl, kako so po vaseh odpeljali moške. Petnajst so jih likvidirali takoj, druge pa so poslali v taborišče. Na Rab so poslali vse, žene, otroke, starce. Vse to navajam, ker želim dokazati, da bi to poglavje moralo biti zaobjeto v knjigah zgodovine, če ne tako potanko, ampak vsaj v glavnem, kar se je dogajalo četrt stoletja pred letom 1945. To je smisel tega poglavja. Te tematike ni niti v slovenskih knjigah za poučevanje zgodovine. Knjige zgodovine za višje srednje šole v Sloveniji nimajo navedenih teh podatkov in te resnice, kaj smo mi pravzaprav pretrpeli in kaj se je potem zgodilo.

povzeto po slomedia.it