Marija Richter iz Essna ima 95-let

| 15.03.2012, 06:44 Matjaž Merljak

Splošno smo mislili, da je najstarejša faranka med nami 88-letna Pavla Wolfs. Pa me je evangeličanska diakonica opozorila na 95-letno Marijo Richter. Redno jo obiskuje in gospa Marija je izrazila željo, da bi spoznala slovenske rojake, ker bi se rada pogovarjala v svojem jeziku.

Marija Richter, dekl. priimek Šibila, se je rodila 21. februarja leta 1917 v vasi Apače v župniji sv. Lovrenc na Dravskem polju. V družini je bilo pet otrok. Bili so kajžarji z zelo malo lastne zemlje. Kot dekle je delala doma na kmetiji. Leta 1936 se je poročila z Alojzom Novakom, ki je hodil na delo na graščino Šterntal. Leta 1941 se ni mogel izogniti vpoklicu v vojsko. Naša »babica« pravi, da so se partizanov bali bolj kot Nemcev. Tamkajšnje kraje so zasedli Nemci – bila je nemška oblast. Tako je vstopil v nemško vojsko. V vojni je bil ranjen – oslepel je na obe očesi. Odpeljali so ga v Avstrijo, kjer je bil na Dunaju v šoli za slepe. Ko se je vrnil domov, so bili 12 let brez vsakega dohodka. Živeli so samo od tega, kar so pridelali na majhni kmetiji.

Ni čudno, da so se ozirali onkraj državne meje za boljšim življenjem. Odločili so se za beg. Niso vedeli, kaj jih čaka, pa so malo domačijo prepisali na hčerko, ki je skupaj s sestro ostala v Sloveniji.

26. julija 1957 je skupaj s slepim možem in 12 letnim sinom v Dravogradu ilegalno šla čez mejo. Prek Salzburga so prišli v Nemčijo. Najprej so bili tri tedne v taborišču Piding, potem so jih poslali naprej v Aurich v Vzhodni Friziji, kjer je bilo zelo veliko taborišče za begunce. Sem jo vprašal, kako to, da ve natančen datum bega čez mejo. Pa je rekla, kako bi mogla pozabiti datum, ko je dokončno zapustila domovino.

Iz tega taborišča so hodili na delo k bližnjim kmetom. Tam ni uspevala nobena druga kultura kot samo krompir. Zanimivo, da jim kmetje niso dajali hrane. Morali so si prinesti s sabo iz taborišča. So pa v taborišču dobivali finančno pomoč, od katere so plačevali 30 DM za kritje stroškov za vse tri. Ostali denar so strogo varčevali, da bi si kdaj pozneje kupili kaj svojega.

Bili so preseljeni v Heinsberg v Hochsauerlandu v začasno stanovanje. Tam so bili čudoviti nemški sosedje, ki so tej družinici – slep mož, mladoleten otrok – prinesli vsega, kar so potrebovali. Tu so ostali eno leto, nato so dobili stalno stanovanje.

Ker je bilo zelo težko in nezdravo podnebje, so se preselili k Bodenskemu jezeru na švicarski meji. V časopisu je bil oglas, da so naprodaj gradbišča. Odločili so se za staro kmečko hišo. Kupili so jo s prihranki od moževe invalidnine. Ker je nekaj denarja manjkalo, so dobili posojilo od zveze slepih, katerega so kmalu izplačali.

Kmalu se je možu nekaj zameglilo v glavi. Je rekel, da hoče biti edini gospodar imetja. Pred ženo Marijo je v prazen sod v kleti skrival denar in jo silil, da se ločita. Seveda ni imel za to nobenega razloga. Končno je v Konstanci dosegel ločitev. Tja ga je nekdo pripeljal, za nazaj pa ni imel nikogar. Tako ga je njegova »bivša« žena peljala 20 km daleč do doma. Tam je ostala še nekaj mesecev. Za tri mesece je morala v bolnišnico. Ko se je vrnila »domov«, je že imel drugo žensko.

Prek oglasa je izvedela za delo pri Baldenersee. Tu naj bi v zameno za stanovanje pripravljala postelje za goste, toda brez hrane. Našla je drugo stanovanje v Oberhausnu, kjer je 6 mesecev opravljala gospodinjstvo pri starejšem zobozdravniku.

V prostem času je šla malo pogledat v Mülheim na neko prireditev. Tam je bilo zbranih veliko ljudi. Pri eni mizi je srečala znanca iz zdravilišča – Willija Richterja. Ravno je iskal nekoga za gospodinjstvo. Dogovorila sta se, šla je pogledat in ostala pri njem v lepo plačani službi kar 20 let.

Tega človeka so neki tuji ljudje – sosedje - nameravali spraviti v dom za ostarele, njegovo imetje pa so že prepisali nase. Za to je pa izvedel neki znanec, ki je prostovoljno sodeloval s sodiščem pri zadevah za ostarele. Odkril je zvijačo sosedov in Williju svetoval, naj se z gospo Marijo, ki zanj tako lepo že 20 let skrbi, poroči. Tako sta se leta 1989 res poročila. Bil je že tako oslabel, da so prišli na dom in uredili njuno poroko. Dve leti pozneje je Willi Richter umrl. Ostala pa je naša slavljenka MARIJA RICHTER.

Zgodila se ji je usodna nesreča. Zdravnik ji je predpisal antibiotike, za katere se pred jemanjem nujno mora narediti pregled oči. Tega pa zdravnik ni naredil. Zaradi tega je pred 15 leti izgubila vid. Popolnoma je odvisna od tuje pomoči. Zdaj ima pri sebi zelo skrbno in prijazno gospo Milko Krenc, ki je prišla iz Slovenije.

Zelo je hvaležna svojemu sinu Martinu, ki živi pri Bodenskem jezeru in jo pogosto obišče. Sin zbira podatke iz njenega življenja in namerava njeno tako zanimivo in tudi pretresljivo življenjsko zgodbo izdati v knjigi.

Gospa Marija je dobro razpoložena, zelo bistra. Njena pripoved je tekoča, logična.

Dokler je lažje hodila, so jo še pripeljali v cerkev. Tudi pokojnega g. Zaplotnika je obiskala. Vsak dan redno moli. Rada posluša, ko ji gospodinja Milka kaj lepega bere.