Islam v Severni Afriki
Svet | 16.02.2012, 18:00 Marta Jerebič
Arabski program Radia Vatikan je ob vseh dogodkih v Severni Afriki objavil izjavo, v kateri analizira vlogo islama na tem območju in kako ta vpliva na krščansko manjšino. Arabska pomlad je privedla k padcu totalitarnih režimov, ki so se nekdaj zdeli nedotakljivi! Pojavlja pa se vprašanje, ali bo prebivalstvo po teh deželah sposobno 'nadzorovati položaj' in usmerjati spremembe v skupno dobro?
Položaj je zelo kompleksen. Te zelo mlade demokracije so zaupale oblast strankam islamskega izvora, ki pa vzbujajo strah, zlasti med mladimi in kristjani. Treba je samo pogledati posledice zadnjih volitev v Tuniziji, Egiptu in Maroku.
Tu je bilo krščanstvo navzoče 6 stoletij pred rojstvom islama. Krščanske skupnosti (katoličani, pravoslavni in protestanti) so bistveni del tamkajšnjega družbenega tkiva, pomemben del kulturnega bogastva teh dežel in območja. Zato jih ne moremo imeti za 'tujek' ali navzočnost, ki se prišteva k nečemu zahodnemu, kot na to pogosto gledajo fundamentalistična islamistična gibanja, ki jih k takemu nazoru nagiba nepoznavanje ali politični interesi!
Severna Afrika je dežela starodavne evangelizacije. Območje, ki je danes sodobna Alžirija, je dalo izrazite like krščanstva, kot so Tertulijan, Ciprijan in sveti Avguštin. Vse to je izginilo leta 1152 z muslimanskim podjarmljenjem, ki se je začelo leta 709. Magreb je postal večinsko muslimanski, po drugih območjih Afrike pa je islam živel v sožitju z drugimi sistemi krajevne religije, čeprav ne vedno v miru.
Islam prevladuje na afriški celini, celo južno od Sahare, ker je sposoben ustvarjati takšno versko ozračje, da človeka zlahka prepriča, naj se spreobrne. Ne gre le za verski pojav, ampak tudi kulturni - islam ima namreč v času, ko se vezi med posamezniki in velikimi družinami vedno bolj rahljajo, pomembno družbeno vlogo. Musliman zlahka dobi podporo sovernikov, ker je v tej religiji razlika med družbenimi sloji dejansko odsotna.
Islam je v teh državah razvil svoj izviren in 'poosebljen' profil. Območje Egipta, kjer že dolgo gojijo arabsko-islamsko kulturo, postaja model za druge dežele, čeprav so kristjani, zlasti Kopti, zelo dobro zastopani. Območje Maghreba zaradi francoskega kolonializma beleži arabski islam z zahodnim značajem. Je odprt in konservativen obenem. Na območju Nila pa zlitje arabske in afriške kulture povzroča verske in politične nemire.
Poglejmo razmere po posameznih državah:
Maroko
Večina Maročanov pripada islamu. Tu je tudi okrog 60 tisoč katoličanov, povečini Francozov, in 15 tisoč Judov. Kralj je po izročilu prerokov potomec in poveljnik vernikov. Vendar pa je zakonodaja dovolj laična, zlasti z družinskim zakonikom iz leta 2004. Ta veliko bolj ščiti ženske kot katerakoli pretežno muslimanska dežela, ki ima za osnovo islamsko pravo. Enako lahko rečemo za uživanje alkohola, česar maroška zakonodaja ne kaznuje, čeprav je po koranu prepovedano. V pomembnejših ali turističnih mestih uporabljajo zahodni koledar, na primer, da je dan počitka nedelja in ne petek.
Alžirija
V Alžiriji je prebivalstvo muslimansko. Odstotek sestavljajo katoličani in Judje. Katoliška Cerkev ima nadškofijo in tri škofije, katoličanov je približno 5 tisoč, večinoma gre za potomce Francozov in Italijanov.
Libija
V Libiji je bil leta 1970 za državno vero razglašen islam. Muslimanov (povečini sunitov) je okrog 97 odstotkov, okrog 3 odstotke je kristjanov, od katerih je katoličanov približno 40 tisoč.
Egipt
Egipt je 90-odstotno muslimanski. Približno 10 odstotkov je kristjanov. Večina jih pripada koptski Cerkvi. Potem so tu še prav majhne manjšine Judov, bahajev, ateistov ali gnostikov. Katoliške skupnosti so sad dela bratov frančiškanov, nato kapucinov, ki so leta 1630 ustanovili misijon v Kairu, za njimi so leta 1675 prišli jezuiti. Leta 1824 je Sveti sedež vzpostavil patriarhat za katoliške Kopte, kar pa je ostalo le na papirju. Otomanske oblasti so katoliškim Koptom dovolile graditi cerkve že od leta 1829. Muslimansko prebivalstvo v Egiptu je večinoma sunitsko s šiitsko manjšino. Mošeje in vzgojo imamov nadzoruje posebni minister, med drugim tudi najslavnejšo univerzo v sunitskem islamu Al-Azhar.
Odgovor Cerkve
Po pisanju arabskega programa Radia Vatikan, je Afrika lahko zgled za preostali svet glede mirnega sožitja in medverskega dialoga, zlasti z islamom. Dialog je v Afriki dnevna izkušnja na vseh področjih in vseh ravneh. Vera v Afriki 'ni nekaj ločenega od drugih dejavnosti v življenju; je način življenja', je nedavno poudaril član Papeškega sveta za medverski dialog, msgr. Isizoh. Pomen medverskega dialoga v Afriki poudarja tudi papež Benedikt XVI. v posinodalni apostolski spodbudi
Africae Munus, ko piše: „Če vsi, ki verujemo v Boga, želimo spodbujati spravo, pravičnost in mir, moramo delati skupaj za to, da preženemo vsako obliko razločevanja, nestrpnosti in verskega fundamentalizma. V svojem socialnem apostolatu Cerkev ne dela nobene razlike glede vere. Na pomoč prihaja potrebnim, bodisi kristjanom, muslimanom ali animistom. Tako pričuje za ljubezen do Boga ter vabi pripadnike drugih verstev, naj tudi oni pokažejo spoštovanje ter vzajemnost v duhu spoštovanja. Cerkev prosim, naj v potrpežljivem dialogu z muslimani išče pravno in dejansko priznanje verske svobode, da ne bo vsak prebivalec Afrike le imel svobodo do proste izbire vere in bogočastja, ampak da bo imel tudi svobodo vesti. Verska svoboda je pot k miru.“
Stališče katoliške Cerkve je jasno, k temu dodaja arabski program Radia Vatikan. Izziv za omenjene države, ki jih navaja v prispevku, je torej ta, kako izdelati model civilne družbe, ki bo upošteval bogastvo kulture in verskih izročil vseh tamkajšnjih prebivalcev.
