Škof Jožef Smej obhaja 90 let življenja

Slovenija | 15.02.2012, 00:23

V današnjem programu na Radiu Ognjišče se spominjamo častitljivega jubileja upokojenega mariborskega škofa dr. Jožefa Smeja. „Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost,“ je v pogovoru za naš radio dejal škof Smej. „Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš,“ je dejal. Mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek pa je ob tej priložnosti dejal, da je škof Smej „starosta slovenskih škofov“ in da so največ vredni njegovi modri nasveti z 90 letnimi izkušnjami.

15. februarja 1922 se je v Bogojini rodil mariborski škof dr. Jožef Smej. V bogoslovje je vstopil v Mariboru, končal pa ga je v Sombotelu, kjer je 8. decembra leta 1944 (na praznik Brezmadežne) prejel mašniško posvečenje. Med letoma 1944 in 1948 je deloval kot kaplan v Dokležovju, Dobrovniku in Turnišču. Nato pa je bil do leta 1969 najprej kaplan ter pozneje župnik in dekan v Murski Soboti. Leta 1969 se je preselil v Maribor, kjer je med drugim opravljal službo stolnega kanonika, člana zbora škofovih svetovalcev, naddekana, stolnega prošta mariborskega stolnega kapitlja in generalnega vikarja. Za škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. Njegovo škofovsko geslo se glasi: »Milosti polna, spomni se«. Prisluhnimo, kako se svojih začetkov spominja škof Smej.

Ko se spominja svoje pastirske poti, ne more mimo spominov o tem, v kakšnem času ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical. Pravi, da je bila to Božja previdnost. „Ker Rusi so že šli proti Sombotelu, že se je slišalo njihovo streljanje s topovi.“ Spominja se svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. „Kako rad sem bil tam! Potem pa, ne da bi me kdo kaj vprašal, dobim odlok za odhod v Mursko Soboto, ker so tam zaprli duhovnika.“ Vzeti je moral le najnujnejše in oditi. „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru in še danes sem tukaj.“ Hvaležen Bogu, da lahko še hodi, čeprav si je lani poškodoval kolk. „Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela',“ pogumno sklene škof Smej.

Življenjsko delo mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja je obsežno in vsestransko, saj se poleg duhovniške in škofovske službe ukvarja tudi s pesnjenjem, pisateljevanjem, prevajanjem in preučevanjem cerkvene zgodovine. „Nenehno se je zanimal za kulturno preteklost in za življenje ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali vero in slovenstvo. Napisal je več izvirnih znanstvenih in leposlovnih del, sodeloval je pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma stare in nove zaveze ter komentarjev k psalmom,“ je med drugim zapisano v njegovem življenjepisu.

Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, pravi škof Smej. „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo, kot pravi tudi zdajšnji papež Benedikt. Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?“ Škof Smej pravi, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: 'Poživi vero.' Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.“ Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

Nadškofa Stres in Turnšek o škofu Smeju

Delo upokojenega mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja ceni tudi mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek, ki ga tako to ostali slovenski škofje vidi kot „starosto slovenskih škofov“. „V spominu ga imam kot asketičen lik, ki se je, ko smo imeli za bogoslovjem še vrt, sprehajal ob popoldnevih in večerih z brevirjem,“ se spominja nadškof Turnšek, ki dodaja, da je škof Smej izredno marljiv in delaven. „Tudi, ko smo obiskali ordinariat, ko je bil še generalni vikar in ravnatelj škofijske pisarne je bil vedno v nekem delu tako, da smo ga videli kot marljivega. Občudovali smo ga tudi zaradi njegove klasične izobrazbe in nam je kot študentom veliko pomagal, zlasti pri latinščini in grščini,“ je dejal nadškof. Škof Smej kljub častitljivim letom vsak dan mašuje v mariborski stolnici. „Zelo pogosto obiskuje župnije, se odzove na povabila župnij in ves čas mašuje v stolnici. Pomaga tudi na ordinariatu, še vedno se ukvarja s tistimi akti, ki so pretežno v latinščini in tudi pri drugih stvareh z veseljem sodeluje. Udeležuje se vseh pomembnih sej, na katerih nam pomaga s svojo modrostjo, nam svetuje. Tudi v stiskih z rimskimi kongregacijami je zelo dobrodošel sodelavec, ker dobro obvlada jezike in nam lahko pri tem zelo veliko pomaga. Največ pa so vredni njegovi modri nasveti z 90 letnimi izkušnjami in pa njegova molitev, saj je velik molivec,“ je dejal nadškof Turnšek.

Ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Antona Stresa pa ob 90. rojstnem dnevu škofa Smeja veseli, da je ta še vedno „svež in poln volje do dela. Vedno enako pripravljen pomagati povsod, kjerkoli ga prosimo. Zavedamo se, da ima veliko znanj, da je vešč v marsikaterih znanostih, ki so danes redke, je eden redkih, ki lahko napiše nekaj v klasični latinščini, je odličen prevajalec in dober dušni pastir, vedno pripravljen biti vsakemu blizu, je osebno skromen in dober.“

Razlaga škofovskega grba škofa dr. Jožefa Smeja

Grb škofa dr. Jožefa Smeja je narejen na tradicionalni način španske poznogotske oblike. Obdajajoče okrasje grba je določeno za škofovsko službo. Klobuk je za škofe navadno zelene barve, ki je barva miru in upanja, življenja. Sledijo cofi zelene barve, ki jih ima škof dvakrat po šest, kolikor je apostolov. V ozadju je procesijski križ zlate  barve, barve sonca. To je izrazito Božja barva. Enakokraki križ je simbol sonca; kdor se obrača h križu, se obrača k Bogu, k polnosti življenja.

Najpomenljivejši je osrednji grbovni ščit - grb v ožjem pomenu, v tem primeru španske poznogotske oblike. Ščit je razdeljen na dve polji, zgornje in spodnje, kjer sta navzoči dve temeljni barvi, modra in rumena. Modra je znamenje nebeških prostranstev (Nebes, Raja) in neminljivega sveta.

V tem polju je velika črka M temne modre barve, kar pomeni Marija. Škof smej vso svojo škofovsko službo izroča v varstvo Matere Božje. V spodnjem polju je osnovna barva rumena, ki je barva zlata, sonca in pšeničnega polja prekmurske ravnice in osrednji simbol župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini.

Spodnji grbovni napis na zlatem traku (deviza) sporoča geslo, ki je napisano s črno barvo, ki si ga je izbral škof Smej: Milosti polna, spomni se (lat. Gratia plena, recordare). Škof Smej skuša posnemati ponižno Deklo Gospodovo. Ko je božji poslanec, Angel Gabrijel Mariji oznanil, da bo mati Najvišjega, je ona ponižno odgovorila, da je služabnica Gospodova, naj se ji zgodi po Božji besedi. Omenjeno geslo je namreč hkrati molitev, ki jo škof Smej vsak dan moli, ne samo zase, ampak za vse, brez izjeme. Z omenjenim geslom prosi Devico Marijo, naj vse sprejme v svoje srce.