Kardinal Koch: Ekumenizem lahko raste samo, če smo skupaj ukoreninjeni v kristološki veri

Cerkev po svetu | 23.01.2012, 20:22

Predsednik Papeškega sveta za pospeševanje krščanske edinosti, kardinal Kurt Koch, je besedilu, ki ga je ob letošnjem tednu molitve za edinost kristjanov objavil vatikanski časopis L'Osservatore Romano osvetlil kristološki temelj krščanske edinosti v nauku papeža Benedikta XVI.

Besedilo, ki so ga prevedli sodelavci slovenskega uredništva Radia Vatikan objavljamo v nadaljevanju:

Nova evangelizacija mora imeti ekumensko dimenzijo, poudarja kardinal Koch in dodaja, da je ta zahteva še posebej vidna pri Benediktu XVI. Na to je sveti oče opozoril tudi pri ustanovitvi novega papeškega sveta, namenjenega ravno pospeševanju nove evangelizacije. Kot je takrat zatrdil, nova evangelizacija od nas zahteva tudi to, da si še naprej prizadevamo v iskanju polne edinosti med kristjani. Ker nova evangelizacija pomeni približevanje ljudi k skrivnosti Boga in uvajanje ljudi v osebni odnos z Bogom, mora v središču vsake nove evangelizacije biti vprašanje Boga, ki ga moramo razumeti ekumensko, v prepričanju, da na začetku evangelizacije ni človeški projekt širjenja, ampak želja, bi z drugimi delili neprecenljivi božji dar. Za papeža sta edinost Kristusovih učencev in tudi edinost Cerkve globoko ukoreninjeni v veri v Boga in njegovega Sina, ki nam ga je Bog poslal. Ta vera je torej mnogo več kot le beseda ali ideja; pomeni z lastnim življenjem vstopiti v občestvo z Jezusom Kristusom in po njem z Očetom: »Vera je resnični temelj občestva učencev, je osnova za edinost Cerkve« (Benedikt XVI. Jezus iz Nazareta: Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja. Ljubljana: Družina, 2011, str. 105). Ta vera v Boga je seveda nevidna, a ker se posamezni verniki povezujejo s Kristusom, postaja meso in združuje posamezne vernike v eno pravo in resnično telo.

Sveti oče nas spodbuja, da sprejmemo provizoričnost naših dejanj in ne pademo v skušnjavo, da bi hoteli narediti to, kar lahko naredi samo Kristus. Gledano s tega vidika, ekumenizem pomeni to, da ko smo skupaj na poti h Kristusu, smo tudi na poti proti naši edinosti. S tem eshatoliškim pogledom, Benedikt XVI. na zgodovinske ločitve v Cerkvi pogumno gleda ne le kot na delovanje greha, ampak tudi v smislu skrivnostnih besed sv. Pavla, ki pravi, da ločine morajo priti (1 Kor 11,19). V tej luči papež tudi poskuša najti edinost preko raznolikosti. Iz tega lažje vidimo, v kakšnem smislu Benedikt XVI. razume vidno ekumensko edinost Cerkve: torej edinost Cerkva, ki ostanejo Cerkve, a obenem postanejo ena Cerkev. Pravi cilj ekumenizma mora vedno biti ta, da se množina med seboj ločenih Cerkva spremeni v množino lokalnih Cerkva, ki so v svojih različnih oblikah zares ena Cerkev. Kljub današnji odsotnosti vidne edinosti pa smo kot ločeni kristjani vseeno lahko eno, in sicer v skupni veri v Kristusa. Ekumenizem lahko raste samo, če smo skupaj ukoreninjeni v kristološki veri. Papež namreč ekumenizma ne razume kot filantropije, človekoljubja, ampak kot kristološko utemeljenega in zato ustanovitev Cerkve in njene edinosti postavlja na Jezusovo duhovniško molitev. Papež sprašuje: »Kaj je namreč Cerkev drugega kakor občestvo učencev, ki prejema svojo edinost po veri v Jezusa Kristusa kot Očetovega Poslanca in je postavljena v Jezusovo poslanstvo, da vodi svet k spoznanju Boga in ga s tem odrešuje?« (str. 108).

Papeževo učiteljsko interpretacijo Jezusove duhovniške molitve je treba brati kot sintezo njegove ekumenske dejavnosti, ki je ekumenska ravno v kolikor je kristocentrična, trdi kardinal Koch. S tem, ko Benedikt XVI. v središče vsega svojega oznanila postavi Kristusa, se pokaže kot največji ekumenist našega časa. V tem duhu mu je sredi napornega dela svoje petrinske službe uspelo najti čas za pisanje knjige Jezus in Nazareta, ki jo lahko razumemo kot izpoved kristološke vere Petrovega naslednika in kot velik dar, ki ga je sveti oče dal ne le naši Cerkvi, ampak vsemu ekumenizmu.