Dr. Robin Schweiger: Bodi solidaren!

| 20.12.2011, 19:59 Matjaž Merljak

V redni mesečni oddaji Jezuitskega združenja za begunce Slovenije JRS ste tokrat lahko slišali aktualni komentar o begunski tematiki ob koncu leta 2011. Pripravil ga je p. dr. Robina Schweiger, direktor JRS in mu dal naslov Bodi solidaren! V oddaji ste lahko slišali tudi novice z begunsko tematiko iz domovine in tujine.

Pred nami je božič, ki je čudovit praznik. Bog, ki je tako velik, je postal eden izmed nas. Postal je človek, da bi nam razodel živega Boga in pokazal, kako naj živimo. Sam praznik nas kliče tudi k solidarnosti, k skrbi za (so)človeka.

Pred nekaj dnevi se je zgodila – tako kot lansko leto pred božičem – nova tragedija imigrantov, tokrat v Aziji. Ob obali Jave, se je potopila ladja na kateri je bilo 380 potnikov, ki so želeli pripluti v Avstralijo. Več kot 200 ljudi pogrešajo, ki so zapustili Irak in Afganistan ter si želeli varnejše in boljše življenjske razmere.

Ta mesec, natančneje, 7. in 8. decembra se je v Ženevi odvijalo ministrsko srečanje ob 60. obletnici konvencije OZN o statusu beguncev in ob 50. obletnici Konvencije OZN o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva. Ob zaključku srečanja je bila sprejeta ministrska izjava, v kateri so ponovno poudarili pomen vloge Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) pri reševanju begunske problematike in na področju humanitarne pomoči, ter pomen obeh konvencij in potrebo po okrepljenem mednarodnem sodelovanju pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem.

Oba dogodka sta priložnost, da si zastavimo vprašanja, ki so za nekatere lahko neprijetna, saj mnogi živijo – tudi mi v Sloveniji – v varnem svetu, a pozabljamo na tiste, ki doživljajo različne oblike preganjaj, so ogroženi zaradi vojaških konfliktov, živijo v stiski zaradi gospodarske in finančne krize ter okoljskih katastrof.

1. Ženevska konvencija ZN o statusu begunca – aktualna še danes

Ženevska konvencija Združenih narodov o statusu begunca (1951), ki je letos praznovala 60-letnico sprejetja, je bila izraz tistega časa in predvsem boleče izkušnje druge svetovne vojne. Ta konvencija pravi, da je begunec oseba, »ki pobegne iz matične države iz utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, in ki zaradi takšnega strahu ne more ali noče uživati zaščite te države ali se vanjo vrniti«. S to konvencijo so se države zavezale, da bodo pomagale ljudem, ki bežijo pred različnimi grožnjami, preganjanji in si želijo miru.

»Tudi danes po 60 letih od sprejetja te konvencije, mnoge vlade še naprej ustvarjajo nove izgovore, da opravičijo zapiranje svojih mej prosilcem za mednarodno zaščito, namesto, da bi iskali trajne rešitve prisilnim premestitvam. Tak pristop vodi k strašnemu človeškemu trpljenju, ko pozabljamo na splošno obvezo, da zaščitimo osnovne človekove pravice prisiljenih priseljencev«, je izjavil nemški jezuit in direktor Jezuitskega združenja za begunce po celem svetu (s sedežem v Rimu), p. Peter Balleis. Te močne besede trkajo na vest mnogih ljudi in tudi vlad. In mi?

Prisluhnimo še pričevanju eritrejskega begunca, ki je za evropsko Jezuitsko združenje za begunce (s sedežem v Bruslju) povedal svojo osebno zgodbo trpljenja, da bomo vedeli in lažje razumeli, kaj morajo ljudje storiti in pretrpeti, da pridejo v zaželeno deželo.

»Vzeli smo čoln iz Turčije za Grčijo. Na morju naj je opazil grški vojaški čoln. Ne vem, ali so bili člani mornariške ali mejne straže. Častniki so prišli na naš čoln in zasegli motor našega čolna. Zapustili so naš čoln in nas prepustili usodi smrti. Imeli smo srečo, da so nas našli grški ribiči in nas pripeljali do najbližjega grškega otoka. Tam nas je policija aretirala in so nas zadržali v centru za tujce brez kakšnega postopka«.

To je ena izmed tolikih zgodb, ki se je srečno končala, a koliko jih umre na poti v obljubljeno deželo – nihče dobro ne ve. Od leta 1994 do danes naj bi več kot 15.000 ljudi umrlo na poti, da bi dosegli varni cilj v Evropi. Letos smo v času libijske krize velikokrat slišali in videli po TV, kako so malteške in italijanske ladje reševale mnoge ljudi iz morja, saj so njihove barke zašle v težave, a marsikatera ladja je potonila. Kriza v Libiji se je končala, a ta država je še daleč od trajnega miru. Arabska pomlad nam kaže, da je – in bo – potrebno še veliko storiti, da se bodo razmere uredile, sicer bodo evropske države vedno bolj na udaru po prošnjah za mednarodno zaščito. Veliko ljudi zapušča Sirijo, saj se razmere samo še zaostrujejo, a tudi v Egiptu so še potrebne številne reforme, da se bo tam (do)končno umirila situacija, če omenim le ti dve državi. Mnoge države ob Sredozemskem morju potrebujejo t.i. Marshallov plan, skratka posebno skrb in pomoč pri (ponovni) zgraditvi ekonomskih, političnih in drugih struktur, kakor tudi inštitucij civilne družbe. Potrebujejo tudi veliko potrpežljivosti pri ustvarjanju politične kulture ter ponovnega zaupanja med ljudmi, plemeni, narodi in med državami regije.

Na severni strani Sredozemlja je potrebno urediti, predvsem pa utrditi razmere znotraj evropskih držav, sicer bomo imeli vedno več napadov na tujce, kakor je bil v Firencah pretekli teden ali še kaj hujšega kakor je bilo na Norveškem, ko je en sam človek pobil 23. julija skoraj 100 ljudi. Trenutna gospodarska in finančna kriza ter neprijetne socialne in ekonomske razmere, lahko hitro spremenijo mesto(a) ali del mesta v gverilski spopad ali vojno stanje med različnimi skupinami. Anglija je meseca avgusta doživela šok, ko so zagorela mnoga mesta. Prav tako stanje je posledično dalo misliti mnogim v evropskim deželam, kako živimo v eksplozivnih razmerah, kjer se lahko hitro zanetijo spopadi in se sprevržejo v konflikt širšega obsega. Od verbalnega do dejanskega konflikta ni potrebno veliko. Dosti je majhna iskrica, majhen dogodek, da razmere uidejo izven kontrole.

2. Za številkami o prosilcih za mednarodno zaščito so krute in žalostne zgodbe

Po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) je 27 članic Evropske unije v prvi polovici leta 2011 zaznalo 123.400 ali 13% več prošenj za mednarodno zaščito kot pa v istem obdobju v letu 2010. Države, iz katerih je prišlo največ prosilcev za mednarodno zaščito so bile Afganistan, Irak, Somalija, Iran, Slonokoščena obala, Eritreja in Sirija. Vse te države so zaznamovane z raznovrstnim nasiljem in z mnogimi kršitvami človekovih pravic.

Pomenljive so besede, ki jih je izrekel Visoki komisar ZN za begunce Antonio Guterres, ko je pozval h globalni solidarnosti, da bi se več pomagalo državam, ki se soočajo z velikim navalom beguncev. Izjavil je, da je globalno gledano še vedno ne-enaka porazdelitev ljudi, ki zaprosijo za zaščito. Države v razvoju prejmejo še vedno največ prosilcev za mednarodno zaščito. Čeprav se te države soočajo z mnogimi izzivi in imajo velike težave – tudi ekonomske, odpirajo svoje meje ljudem v stiski. To se je zgodilo predvsem ob konfliktu v Libiji, ko sta Tunizija in Egipt odprla svoje meje ljudem različnih narodnosti, ki so bežali iz te dežele. Sprejeli so jih skoraj milijon, medtem ko jih je bogata Italija sprejela manj kot 50. 000, a je vzdignila 'paniko', češ da potrebuje pomoč.

Slutimo, – morda tudi vemo – da so begunci in prosilci za mednarodno zaščito ambasadorji mnogih krivic in trpljenja v svetu; krivičnih struktur in težkih ekonomskih situacij; (dolgotrajnih) vojaških konfliktov in okoljskih katastrof. Vse te situacije so kot utripajoča lučka alarma, ki nam kažejo na številne socialne, ekonomske ter politične neuspehe ter nas pozivajo, da je potrebno nekaj storiti, skratka olajšati njihovo trpljenje.

Tudi Slovenija ni imuna na trenutno krizo, ki jo doživljajo mnoge evropske države. V zadnjih letih se povečuje število prošenj za mednarodno zaščito v RS. V letu 2009 sta 202 osebi zaprosili za mednarodno zaščito, lansko leto že 246. Letos pa je ta številka že močno presežena, trenutno 322. Leta 2010 je RS priznala 23 osebam status begunca, letos 24 osebam.

3. Pogled naprej: klic k solidarnosti

Zaključil bi, da živimo v nemirnih časih, ko se vse hitro dogaja in spreminja. V času krize – ko se z njo soočamo in iščemo rešitve – je nevarno, da pozabimo na tiste, ki so v še večji krizi in so še bolj potrebni naše pomoči.

Naj navedem samo en primer. Pretekli teden je Mednarodna katoliška migracijska komisija (v angleščini International Catholic Migration Comission - ICMC) v svojem poročilu z imenom MAYDAY predstavila rezultate t. i. DRIVE (Differentiation for Refugee Identifaction and Vulnerabitly Evaluation) projekta o pomoči beguncem, ki so prihajali v čolnih in na druge načine v Grčijo, Italijo, Malto in Španijo, skratka v južno Evropo. Poročilo navaja, da je bilo leto 2011 najbolj žalostno leto, saj je samo letos umrlo 1971 ljudi v vodah sredozemskega morja.

Naj nam božična skrivnost vliva novega upanja in odpira nove priložnosti za dejanja solidarnosti ter daje novih (potrebnih) moči v službi bratom in sestram na poti v letu 2012.