Kolesarji upanja, 3. dan

Romanje upanja 11. 06. 2025, 22:38 Jure Sešek

Sreda. Dan, ki je vnaprej “grozil” z višinskimi metri in vročino. No, tudi pričakovanih kilometrov ni bilo ravno malo. Prišla je, začela se je zgodaj, z zajtrkom, jajci, kruhom, marmelado in arašidovim maslom, mlekom, sokom, kavo … Nadaljevalo se je z blagoslovom in vzkliki: “Pejmo, pejmo, ura j’ cajt!” 

Prvi klanec je bil vedno bližji. Ko so zagrizli vanj, so kmalu spoznali, da je bil profil trase pravi, strmina pa tako huda, da se je Blaževo kolo, ko je pritisnil na pedala, postavilo na zadnjo pnevmatiko. Še Lukov kombi, ki nam izvrstno služi, je ječal v klanec in naju bližal gorski vasici s čudovito ohranjeno trdnjavo. Ob pol desetih je bilo 26.5 stopinj Celzija. Kako potrebna je bila voda, ki jo vozimo s seboj, kako nujna okrepčila v različnih agregatnih stanjih. Koliko različnih praškov in gelov poznajo fantje, kako modro znajo razporejati svoje moči in pomoč, ki je zanje nepogrešljiva.

"Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo." In res! Dobro je teklo, čeprav so bili na nekaterih vrhovih izmučeni, na začetku v dolini v skrbeh. Vedno več veselja sem opazil ob postankih, vedno več prepričanja, da bo šlo in želje, ki je vodila naprej. Moštveni duh je tisto, kar jih krepi in odlikuje. Pa skupna in posamezna molitev. Romanje, pač.

Ko sem v enem izmed naših javljanj v živo v minulih dneh vprašal kolesarje, kaj je tisto, kar bi po stotinah kilometrov zaenkrat izpostavili, je bil najpogosteje omenjen prav moštveni duh. Odgovori pa tudi: "Italijanske ceste, kocke in dobra družba." Grega je izpostavil lepo vreme in veter v hrbet, Andrej pa "taščino potico". Janez pravi, da je to romanje v pravem pomenu besede, Rok pa se je naučil, da je vse "ravno prav daleč". Andreja je zmotilo "škripanje" verige na kolesu, Matica je navdušila možnost premišljevanja in bratstvo med romarji. Blaž je vesel izjemnega vzdušja v ekipi in medsebojne pomoči, z Rokom pa sva vesela, da smeva biti z njimi in da fantje pokažejo tudi hvaležnost dvema v kombiju, ki švigata naprej in nazaj, v trgovino in na postanke, ki iščeta signal in kolesarje, nalivata vodo, nosita torbe in pospravljata kombi. Vmes se oglašava v program, objavljava na spletu in predvsem na družbenih omrežjih ... Pestro, res pestro.

 

Nikoli si nisem mislil, da bom prevozil pot od Ljubljane do Rima po starih cestah, ozkih cesticah, da bom lahko tako pozorno občudoval čudovito ohranjena srednjeveška mesta in lepo pokrajino. Navdušila me je posebej Umbrija. Z duhom sv. Frančiška, njegovimi podobami na krožiščih in z napisom Assisi na cestnih tablah.

Ko smo zvečer "ustavili konje", nas je v bližini pozdravilo mesto svetih Frančiška in Klare, iz srca pa je privrela "Res je prijetno". Neverjetno! Ne vem, kako je lahko karkoli prijetno po tolikih kilometrih in višinskih metrih. Naši romarji imajo radi kolo, radi imajo izzive, kolesarsko družbo, predvsem pa jih vodi romarsko srce.

V Cantianu smo imeli sveto mašo. Krčmar je poklical domačega župnika, don Marco pa svojo gospodinjo, ki nam je prinesla ključe kapele. Luka je daroval sv. mašo in nas povabil, da pred Gospoda položimo vse bolečine, radosti in mu priporočimo v varstvo vse, ki so nam zaupali svojo prošnjo.

 

Diakon Matic Vidic nas je v nagovoru spomnil na god sv. Barnabe in nas povabil, naj pridemo h Gospodu. Razmišljal je o največjih tegobah sodobnega človeka, o anskioznosti in perfekcionizmu. Podučil nas je, da izhajata iz pomanjkanja vere.

"Razmišljamo: strah me je, kaj se bo zgodilo, vse mora biti po moje. Za človeka oboje predstavlja pogubo."

Z zgodbo nam je povedal, da je v življenju nujno zaupanje. Strah nas vedno vodi stran od izhoda, razum zakrije oči, le vera pomaga človeku, da zaupa in se reši. "Kot Barnaba naj tudi jaz zaupam in verujem. Danes človek več ne veruje, saj hoče, da je vse po njegovem, ali pa ga je neznansko strah. Zato se danes prepustimo zaupanju, le to je namreč pot, ki pelje iz ječe."

 

Zaradi vsakodnevne maše, medsebojnih pogovorov, tem, ki jih načnemo v dnevu in modrosti, ki smo jih deležni, pa tudi zaradi časa, ko smo vsak s svojimi mislimi, spoznavam, da so dnevi na kolesarskem "Romanju upanja" prave duhovne vaje. Tudi zame in Roka, ki sva le od daleč in (skoraj) spočita člana ekipe.

 

Ko v temnem večeru končujem moje današnje razmišljanje, je ob meni Rok, ki ureja fotografije, Janez je s pomočniki pri nastajajoči rižoti, eden čisti kolo, dva sta pod tušem, skupinica pri Andrejevem kolesu modruje o zobnikih, nosilcih in "limiterjih". Fantje so vse! Od kuharjev do serviserjev ... Pa očetje so in možje. Ko sestopijo s kolesa, pokličejo domov, tolažijo otroke in sprašujejo soproge, kako je doma. Tudi oni romajo z njimi, tudi njihove prošnje so vedno bližje Večnemu mestu.

Spali bomo v soju Assisija, zgodaj pa odšli še k zadnjim klancem in ravnicam proti Rimu. Jutri, upamo, bomo uzrli kupolo bazilike sv. Petra. Hvala, ker ste z nami.

 

Vse fotoutrinke najdete tukaj: