Sveti oče obiskal rimski zapor Rebibbia
Cerkev po svetu
Papež Benedikt XVI. je na četrto adventno nedeljo obiskal rimski zapor Rebibbia. Pastoralni obisk se je začel ob deseti uri v osrednji kapeli, ki se imenuje »Očenaš«, ker je posvečena našemu nebeškemu Očetu.
Benedikt XVI. se je tam srečal z okoli tristo zaporniki, zaporniškim osebjem, pastoralnimi delavci ter z delegacijo italijanskega ministrstva za pravosodje. Svetega očeta je v kapeli najprej pozdravila Paola Severino, italijanska ministrica za pravosodje, nato pa še zaporniški kaplan Pier Sandro Spriano. Po pozdravnih besedah in govoru je papež spontano odgovoril na šest vprašaj, ki so mu jih osebno zastavili zaporniki. Mnogim so ob razumevajočih a hkrati iskrenih papeževih odgovorih prišle solze na oči. Po odgovorih je papež povabil vse navzoče k molitvi Očenaša ter jim nato podelil blagoslov. Po blagoslovu so številni osebno pozdravili svetega očeta. Nekateri so mu tudi izročili osebno pripravljena darila. Zatem je papež blagoslovil drevo, ki so ga ob tej priložnosti v spomin na njegov obisk posadili pred kapelo v zaporu.
Papež je v svojem nagovoru najprej podal razlog, zakaj je prišel na obisk v zapor z besedami: „V ječi sem bil in ste prišli k meni" (Mt 25,36). Te besede iz poslednje sodbe, kot jo pripoveduje evangelist Matej, so namreč Jezusove besede, s katerimi se on popolnoma poistoveti z zaporniki ter v polnosti izrazijo namen mojega današnjega obiska pri vas.“
Papež je nadalje dejal, “da bi želel prisluhniti osebni zgodbi vsakega od vas, a to žal ni mogoče. Sem pa prišel, da vam preprosto povem, da vas Bog ljubi s svojo brezmejno ljubeznijo ter tudi to, da ste še vedno Božji otroci.“
Nadalje jim je sveti oče razložil skrb, ki jo ima Cerkev do zapornikov. Predstavil jim je odlomek iz apostolske spodbude Africae Munus, kjer sveti oče še posebej spodbuja Cerkev, da posebno pozornost posveti prizadevanju za pravične in neodvisne sodne ter zaporniške sisteme, da se bo spet lahko vzpostavila pravičnost in se bodo tisti, ki so krivi lahko poboljšali.
Papež je nadalje s priliko o gospodarju in vinogradnikih pokazal na razliko med človeško pravičnostjo in božjo pravičnostjo. V človeških očeh je namreč gospodarjeva odločitev, da da tako tistemu, ki je delal ves dan, kot tistemu, ki je delal eno uro, enako plačilo, resnično krivična. „V Božjih očeh pa je to dejanje dobrote, saj božja pravičnost, da vsakemu to kar mu pripada, poleg tega pa vključuje tudi usmiljenje in odpuščanje.“
Sveti oče se je zavzel za pravičen zaporniški sistem, ki temelji na dveh pomembnih načelih. Po eni strani mora varovati družbo pred morebitnim ogrožanjem, po drugi strani pa naj bi omogočil tistemu, ki je pogrešil, vključevanje v družbo in to na način, da ne potepta človeškega dostojanstva ter ne izključuje iz družbenega življenja. Pri tem je sveti oče mislil na prenapolnjenost zaporov, zaradi česar sta ti dve načeli v nevarnosti.
Papež je homilijo zaključil z mislijo na bližajoče se božične praznike: „Naj Gospodovo rojstvo, ki že zelo blizu, v vašem srcu ponovno prižge upanje in ljubezen...“ ter zagotovil, „da Cerkev podpira in spodbuja vsa prizadevanja za zagotovitev dostojanstvenga življenja. Prepričani bodite, da sem blizu vsakemu od vas, vašim družinam, vašim otrokom, vaši mladini, vašim ostarelim ter vse vas prinašam v svojem srcu pred Boga. Naj Bog blagoslovi vas in vašo prihodnost!“
