FOTO: Miklavž in drugo iz Frankfurta

20. 12. 2011, 07:32 | Matjaž Merljak

Na dan pred Miklavževim se je končala vrsta sestankov po vseh treh škofijah: v novembru je bil najprej skoraj tridnevni sestanek dekanije Frankfurt, sledil je sestanek za škofijo Fulda, nekaj dni kasneje smo se zbrali duhovniki tujejezičnih župnij in misij v Limburgu, nazadnje torej, pred Miklavževim godom pa še v Mainzu. Nekateri sestanki so s programom zelo napolnjeni, drugi nekoliko manj.

Naše letošnje Martinovanje je bilo letos nekoliko prej, na svetnikov dan zvečer pa so se zbrali otroci po nemških župnijah s svojimi darovi za svoje vrstnike v potrebah. Po ulicah so v procesiji prepevali pesmi v čast sv. Martinu, spremljal pa jih je tudi vojak Martin na konju.

Na nedeljo sredi novembra so bili tudi letos povabljeni starejši in onemogli k maši in prejemu zakramenta bolniškega maziljenja tako v Frankfurtu kakor v Mainzu. Pri nedeljski maši so lahko prejeli ta zakrament, ki seveda ni zakrament za umirajoče in za zadnjo uro. Za takšne poslednje trenutke se nam Jezus daje v sveti popotnici (obhajilo ob odhodu s tega sveta).

Če neka nemška pesem poje o tem, da je vsako leto znova na vrsti praznovanje adventa, nam po novembrskem svetem Martinu seveda koledar na začetku adventnega časa in decembra ravno tako znova kaže na drugega velikega svetniškega dobrotnika, to je na sv. Nikolaja ali Miklavža.

V Frankfurtu smo imeli Miklavžev večer na prvo decembrsko nedeljo. Nekaj več nas je bilo pri nedeljski maši kakor sicer, še več pa potem v dvorani pod cerkvijo. Povsem smo jo napolnili, tisti, ki smo bili pri maši in seveda starši z otroki, majhnimi in večjimi. Bogat program šolskih otrok je pripravila učiteljica Natalija za ta večer in za Miklavžev obisk, ki ni skoparil s pohvalami. Pa tudi z darovi ne. Vsak je dobil takšno ali drugačno vrečko z darili. Seveda je moral Miklavž imeti kar nekaj pridnih pomočnikov tako v svetu staršev šolskih otrok kakor v župnijskem svetu, ki so pripravili za vsakega prisotnega vsa ta darila. Vsakemu je bilo dodano še z roko napisano voščilo ali želja za obdarovanca. Seveda se je večer zaključil z večerjo, starši pa so hoteli še bolj kot otroci čimprej priti domov. Naslednji delavni dan je tisti, ki žal nekoliko kroji takšne naše prireditve. Vsem prisrčna zahvala za vse priprave in opravljeno delo, za prireditev in obdaritev.

Miklavževo popoldne smo imeli teden dni kasneje (11. decembra) tudi v Mainzu. Po opoldanski maši smo se zbrali v manjši dvorani v bližini cerkve sv. Antona. Ljudje so pripravili prostor in že kuhano hrano za skupno kosilo, pridne roke pa so pripravile tudi darila za vse navzoče Tako je Miklavž pred skupnim kosilom razdelil darila, dodal pa je nekaj malega tudi spodbud. Kar tja do pete večerne ure in še čez smo se zadržali v tej prijetni družbi, ko nas je noč odvedla proti domu, v Mainz, Wiesbaden, Kiedrich, Hochheim, Darmstadt in Frankfurt.

Praznik Brezmadežne nas je tudi zbral k večerni maši, ne ravno v velikem številu; morda se je utrnil bolj kot majhna drobna lučka, ki hoče predreti temo naše slabotne vere in mlačnosti ter nas ogreti za Prihajajočega z višave.

Spletna stran slovenske župnije v Frankfurtu