Prva adventna pridiga za rimsko kurijo

Cerkev po svetu | 02.12.2011, 20:30

Sveti oče Benedikt XVI. prisluhnil prvi adventni pridigi, ki jo je imel papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa v kapeli Redemptoris Mater v vatikanski apostolski palači. Tako bo vsak petek do božiča. Na adventne pridige so povabljeni tudi kardinali, škofje, nadškofje in tajniki kongregacij, duhovniki rimske kurije in rimskega vikariata ter vrhovni predstojniki redovnih skupnosti, ki so del papeške družine.

Tema letošnjih pridig je vzeta iz evangelija po Marku: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu (Mr 16,15). P. Cantalamessa jih je postavil v okvir priprave na škofovsko sinodo o novi evangelizaciji, ki bo oktobra 2012. Spregovoril bo o štirih pomembnih obdobjih misijonarskega prizadevanja skozi zgodovino. Prvo pridigo je namenil prvemu obdobju, ki obsega prva tri stoletja, ko se je zaradi oznanjevalnega dela škofov v krščanstvo spreobrnil velik del prebivalstva rimskega imperija. V nadaljevanju bo govoril o obdobju, ki ga zaznamuje čas med petim in devetim stoletjem, ko je v ospredje stopilo delovanje menihov za vnovično evangelizacijo Evrope po vpadih barbarov. Tretje obdobje predstavlja 16. stoletje z odkritjem novega sveta in evangeliziranjem prebivalcev ameriške celine. V današnjem času pa smo priča vnovični evangelizaciji sekulariziranega Zahoda, kjer imajo pomembno nalogo verniki laiki.

O krščanski evangelizaciji v prvih treh stoletjih je p. Cantalamessa dejal, da gre za obdobje, ko se je krščanstvo širilo izključno s svojo lastno močjo. Spreobrnjenje ni pogojeno z zunanjimi, materialnimi in kulturnimi prednostmi, krščanstvo ni ne navada ne moda, ampak izbira, ki je v nasprotju z običajnim, in pogosto tvega življenje. Skozi zgodovino je nastalo več razlage, ki so naglo in uspešno širjenje krščanstva pripisovale konkretni krščanski ljubezni ali čudežem in karizmi. P. Cantalamessa je dejal, da vsa ta pojasnila v ospredje postavljajo subjekt in ne objekt misijonarske dejavnosti, torej same evangelizatorje in okoliščine, ne pa vsebino. Opozoril je, da nevarnost takega pristopa obstaja tudi danes, ko govorimo o novi evangelizaciji. Pozablja pa se, da je Jezus sam vnaprej dal pojasnilo za širjenje svojega evangelija, in k temu se je treba vračati pri vsakem misijonarskem prizadevanju. P. Cantalamessa je pri tem spomnil na priliko o semenu, ki raste samo: "Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev (Mr 4,26-29)." Po besedah papeškega pridigarja nam prilika govori o glavnem razlogu za uspeh krščanskega poslanstva, ki ne pride od zunaj, ampak od znotraj. Ni torej delo sejalca in zemlje, ampak najprej semena samega. Seme se samo ne more posejati, a nato klije in sejalec lahko zaspi, kajti življenje semena ni več odvisno od njega. P. Cantalamessa je poudaril, da je to seme Jezus Kristus. Po njegovem mu nič ne more preprečiti, da ne bi obrodilo mnogo sadov. To je spoznal tudi sv. Pavel, ko je dejal, da nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak je Bog tisti, ki daje rast (1 Kor 3,6-7). Jezusove besede "kjerkoli po svetu bo oznanjen ta evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin (Mt 26,13)" nas morajo navdajati z mirno gotovostjo v uspeh evangelija. Zato je treba v kristjanih spet prebuditi notranjo gotovost v resnico tega, kar oznanjajo. Moramo zares verovati. Uspeh nove evangelizacije bo namreč odvisen od vere, ki se bo v Cerkvi ustvarila med samimi evangelizatorji, je dodal p. Cantalamessa. Otresti se je treba vsakega občutka nemoči in vdanosti. Res je, da imamo pred sabo svet, ki je zaprt v svoj sekularizem, pijan od tehničnih uspehov in možnosti, ki jih daje znanost, neobčutljiv za evangelij. A v takem svetu, zaverovanem vase in zaprtem za evangelij, so se znašli tudi prvi kristjani, je še dejal papeški pridigar.