Med vizijo in uresničevanjem skrbi za Slovence zunaj države

| 25.11.2011, 06:41 Matjaž Merljak

Dr. Janeza Dularja lahko opišemo kot slovenskega jezikoslovca, politika, urednika, docenta za slovenski jezik in stilistiko, direktorja Urada Republike Slovenije za slovenski jezik, v letih 1990 in 1992 pa je bil tudi minister za vprašanja Slovencev po svetu in narodnostnih skupnosti v Sloveniji v prvi Vladi Republike Slovenije.

Naslov mojega prispevka Med vizijo in uresničevanjem skrbi za Slovence zunaj Republike Slovenije je potrebno razumeti v okviru skupnega tematskega okvira današnjega srečanja, to je kot pogled na izkazovanje te skrbi v dvajsetih letih od državno politične osamosvojitve Republike Slovenije.

Seveda vemo, da ima ta skrb svojo predzgodovino, segajočo tja v konec 19. stoletja, vendar se je bom dotaknil samo v najnujnejšem obsegu, to je z omembo stanja pred približno petindvajsetimi leti, tik pred osamosvojitvijo. Ta prestop meje dvajsetih let moram narediti zato, ker brez njega ne bi bilo mogoče pojasniti najočitnejše novosti, ki se je glede skrbi za Slovence zunaj Republike Slovenije pokazala že v sestavi prve demokratično izvoljene Vlade leta 1990. Ta novost pa je bila vpeljava funkcije ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ne da bi se želel vpletati v današnje politične polemike, je potrebno povedati, da se je med državnimi organi za Slovence zunaj Slovenije do leta 1990 zanimala predvsem služba državne varnosti, medtem ko se je večina pomoči in skrbi zanje izvajala tako ali drugače v okviru socialistične zveze delovnega ljudstva, to je na ravni družbeno politične organizacije ne pa na ravni državnega organa. Iz tega je seveda izhajala znana ideološko politična obarvanost oziroma pristranskost skrbi, pomoči in drugega vplivanja.

Zoper tako stanje so se v burnem dogajanju pred prvimi demokratičnimi volitvami zlasti iz srečanj v Dragi pri Trstu porodile ideje o Svetovnem slovenskem kongresu in tudi o ministru za Slovence zunaj meja Republike Slovenije. Torej o jasno civilno družbeni in jasno državni institucionalizaciji pomoči in skrbi za Slovence zunaj Republike Slovenije brez enostranske ideološko politične obarvanosti. Še več, pri rojstvu teh idej so bili dejavno udeleženi tudi zapostavljeni zamejski in izseljenski Slovenci, ki so neposredno sooblikovali izhodiščno vizijo ne le enosmerne skrbi pomoči in političnega vplivanja temveč partnerskega sodelovanja s slovensko državo. V temu smislu je bil potem kot sobesednik ministra za Slovence po svetu dejansko zasnovan Svetovni slovenski kongres, nevladna organizacija, ki odločno podpirala nastanek, obstoj in razvoj slovenske države, prav tako odločno pa si pridržuje pravico do kritične drže nasproti predstavnikom vsakokratne politične oblasti v tej državi oziroma do njihovih potez, če zadevajo oziroma prizadevajo usodo slovenskega naroda kot celote, danes bi rekli če prizadevajo nacionalni interes v najpristnejšem pomenu besede.

Taka vizija takrat ni bila zapisna v obliki zaokroženega in uradno potrjenega dokumenta, njene sestavine pa so bile v pogovorih vendarle zadosti jasno določene, da je bilo iz njih mogoče v tistem zgodovinskem trenutku izluščiti nekaj strateških ciljev oziroma neposrednih nalog za njihovo doseganje.

Prvič. Odpraviti ideološko politično pristranost v razmerju do posameznikov in skupin med Slovenci zunaj meja Republike Slovenije. Drugič. Angažirati Slovence zunaj meja Republike Slovenije v prizadevanju za osamosvojitev in mednarodno priznanje Republike Slovenije. Tretjič. Spodbujati in utrjevati narodno zavest med Slovenci zunaj Republike Slovenije. Četrtič. Okrepiti sodelovanje s Slovenci zunaj Republike Slovenije zlasti na gospodarskem in znanstvenem področju. In petič, pomoč pri vračanju izseljencev v staro domovino.

Uspešnost pri izvajanju teh nalog je bila dokaj različna, skoraj 100% samo pri angažiranju Slovencev za osamosvojitev in mednarodno priznanje, pri drugih pa bolj začetniško, bi lahko rekli. Pri odpravi ideološko politične pristranosti je zanimivo smo zlasti v zamejstvu sprva naleteli tudi na očitke, da gremo v nasprotno pristranost in celo v revanšizem. Glede narodne zavesti se je v kratkih dveh letih prve vlade pokazala živahna rast, dokazljiva pa je zlasti v državah, ki so v tistem obdobju izpeljale štetje prebivalstva. Število izseljencev, ki so se izrekli za Slovenca oziroma Slovenko, se je takrat namreč ponekod povečalo za 100 % in več. Za občutnejšo okrepitev sodelovanja na gospodarskem in znanstvenem področju so bile razmere zaradi političnih in vojaških akcij takrat preveč negotove, kljub temu smo se že takrat ukvarjali z idejo o tretji slovenski univerzi, za katero naj bi pridobili v tujini uveljavljene slovenske strokovnjake, pri tem pa smo seveda računali na njihovo obvladanje slovenščine. Ideja se je deloma uresničila šele v drugem desetletju samostojnosti, in sicer v obliki strokovno znanstvenih srečanj, ki jih prireja Svetovni slovenski kongres in doslej so se zvrstila na primer srečanja slovenskih zdravnikov, pravnikov, arhitektov, glasbenikov in drugih strokovnjakov.

Množičnega vračanja izseljencev pa nismo dočakali, ne bom rekel, da jih ni bilo, vendar množično pa res ne. Najprej zaradi negotovih varnostnih razmer ob grožnjah in napadu jugoslovanske armade, pozneje zaradi težav pri zagotavljanju stanovanj in delovnih mest, ves čas pa seveda tudi zaradi močne vraščenosti samih izseljencev v novo družbeno okolje v tujini ter zaradi navezanosti na njihove otroke in vnuke, rojene že v tujini in tam popolnoma integrirane ali celo asimilirane.

Mislim, da je vizija, ta vizija iz leta 1990 z večino svojih strateških ciljev ostala veljavna pravzaprav do danes, seveda pa bi bila vsebina med tem, je bila deloma dopolnjena predvsem pa na drobneje razčlenjena, zapisana in večkrat uradno potrjena. Najprej v 5. členu Ustave pozneje v zakonih, zlasti v Zakonu o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, pa tudi v Zakonu recimo o državljanstvu ali v Zakonu o javni rabi slovenščine in še drugih ter še pozneje v podzakonskih predpisih in programskih aktih tako rekoč do najnovejšega časa. Recimo strategija odnosa Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je bila sprejeta 12. junija 2008, iz najnovejšega časa pa iz tako rekoč preteklega meseca je strategija Vlade Republike Slovenije o sodelovanju med Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju gospodarstva do leta 2020.

Medtem ko je bil vsebinski razvoj vizije in njenih strateških ciljev sicer dokaj počasen - od Ustave pa do Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci je minilo petnajst let vendar - je bil ta razvoj stanoviten in zvest izhodiščnim programskim postavkam. Medtem ko razvoj organiziranosti in statusa državnih organov, ki naj bi ta program izvajale je bil zelo neenakomeren, neuravnotežen in še kakšno takšno nikalno besedo bi bilo potrebno najti.

Prvotno je bilo vso delo na ramenih ministra brez listnice, njegovega pomočnika in tajnice, treh ljudi. Pozneje je bil ustanovljen Urad za Slovence zunaj Slovenije pod vodstvom državnega sekretarja, zdaj pa imamo, hvala Bogu, na podlagi Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja Urad pod vodstvom ministra brez listnice. Poleg tega sta pri Vladi določena še Svet za Slovence v zamejstvu in Svet za Slovence po svetu. Torej kar lepa zasedba bi rekel, ampak od vsega začetka je zlasti v zvezi z Uradom opaziti omahovanje v poskusih statusnega podrejanja uradu bodisi Ministrstvu za zunanje zadeve bodisi kabinetu predsednika Vlade. Nekateri menda prav zdaj napovedujejo spet nove spremembe, vendar ne vem, če bo kaj iz tega, kajti najprej bi bilo potrebno spremeniti zakon, ki to stanje sedanje nekako fiksira.

Vse to pa seveda kljub temu hudo moti lahko delovanje urada kot neposrednega izvajalca nalog, še bolj pa kot spodbujevalca in usklajevalca dejavnosti, ki naj bi jih v prid Slovencem zunaj Republike Slovenije izvajali drugi vladni resorji, na primer Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za promet, Ministrstvo za notranje zadeve in drugi. Večjo stanovitnost je opaziti v statusu in delovanju državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Organizacijska in statusna neuravnovešenost in negotovost omenjenih državnih usmerjevalcev in izvajalcev nalog v okviru skrbi za Slovence zunaj Republike Slovenije seveda vpliva na obseg, kakovost in učinkovitost tega delovanja. Zato je poleg številnih pozitivnih potez in dosežkov potrebno žal omeniti tudi kaj negativnega ali kaj opuščenega. Naj naštejem najprej nekaj pozitivnih, skladnih z vizijo. To je seveda samo za vzorec, daleč od poglobljenosti ali izčrpnosti. Na prvem mestu omenim izhajanje revije in urejanje spletnega portala za Slovence zunaj Republike Slovenije. Kot veste, je nekoč izhajala revija z naslovom Rodna gruda, po letu 1990 so bile tukaj težave in prerivanje in še kaj bi lahko rekli, vendar se je stvar, bom rekel v zadnjih letih ujela in lahko rečemo, da je to ta trenutek uspešno potekajoč projekt. Še pomembnejši ali enako pomemben je seveda spletni portal za Slovence zunaj Republike Slovenije, spričo sodobne tehnologije bi bilo pravzaprav greh, če tega ne bi imeli.

Na drugem mestu naj omenim nekaj čisto drugega, to je cestna povezava čez Kolovrat, čez Solarje iz tolminske strani v beneško Slovenijo. Zato podajam to kot se vidi, da tudi drugi resorji kaj takšnega lahko pripomorejo, v temu primeru Ministrstvo za promet, ki je poskrbelo, več let je sicer trajalo, za asfaltiranje in sploh ureditev sodobne ceste, ki zelo pospešuje ta pretok z beneško Slovenijo in veliko lahko pomeni, tako za medosebne stike kakor tudi za turistični promet, ki lahko gospodarsko pospeši tiste kraje dokaj pasivne gospodarsko.

Na tretjem mestu bi omenil kot pozitivno pritegnitev središča ali pa ustrezno pozornost tako imenovanih jugoslovanskih Slovencev. Slovenci, ki so živeli po drugih jugoslovanskih republikah, so bili nekako zunaj naše pozornosti ali pa sploh zavesti, da so Slovenci po svetu, da so izseljenci. Lahko rečemo, da v zadnjih letih se je to čisto normalno ustalilo.

Na naslednjem mestu naj omenim ustanovitev Razvojne agencije Slovenska krajina za Porabje.

Naslednja takšna točka je seveda zelo pomembna sofinanciranje programov civilno družbenih ustanov, društev in organizacij, ki se povezujejo s Slovenci zunaj Republike Slovenije. Pri tem je treba poudariti, da gre res za več organizacij, dokaj pluralistično zasnovanih, od Svetovnega slovenskega kongresa že omenjenega in tradicionalne Slovenske izseljenske mafijce, pa do organizacije Slovenija v svetu ali do Rafaelove družbe. V zvezi s slednjo naj poudarim, da je vendarle prišlo do normalnega obravnavanja in upoštevanja pozitivne vloge tudi Cerkvene dejavnosti med izseljenci.

Naslednja taka pozitivna točka je sofinanciranje poletnih tečajev slovenščine zlasti za mlade iz izseljenstva in zamejstva.

In nazadnje naj omenim pa organiziranje tradicionalnih srečanj, kakršno je na primer poleg današnje in ob tem izrabil priložnost, da posebej pohvalim lanski zbornih referatov iz vseh teh srečanj. Mislim, da je vreden ali pa celo priporočljiv kot obvezno branje za dopolnjevalce in prenavljavce vizije in strategije v prihodnje.

Žal, treba je tudi nekaj negativnega povedati. Naj na prvem mestu omenim predlog za zmanjšanje števila lektoratov slovenščine po svetu. Predlog je bil hvala Bogu sicer ustavljen, ne vem pa, če je bil pozabljen, če je v kakšnem predalu vendarle še ne tli in čaka na nov poskus. Zakaj bi bilo to škodljivo? Mislim, da ni treba posebej omenjati, pa vendar ti lektorati po svetu so pogosto locirani tudi tako, da imajo do njih zelo olajšan dostop Slovenci, ki so bolj ali manj koncentrirano naseljeni na tistem območju.

Druga taka negativna točka je bila tudi že nakazana, to je prevelika potrpežljivost Republike Slovenije pri spremljanju madžarskega neizvajanja meddržavnega sporazuma o pomoči manjšinam. Bil sem dvakrat navzoč na seji komisije, bral tudi zapisnike in moram reči, da je stvar pogosto prav neresna. Sklepi komisije se ne izvajajo in potem se najdejo taki in drugačni izgovori. Če pa greste tam na teren, pa vidite, da se stvari komaj kaj premikajo, v nekaterih primerih prav absurdna situacija, lahko v naravi vidite kako trava prerašča temeljni kamen, ki so ga pred tremi leti, sta ga postavila slovenski premier in madžarski premier za nekaj kilometrov neke cesta tam, ki bi bistveno olajšala oziroma povezala prebivalstvo slovenskega Porabja. Ali pa problem iz financiranjem dvojezičnega šolstva, kar je tudi ta hip še aktualno.

Nekoč si je ta, bom rekel popustljivost s Slovenijo ali pa lahko rečemo Jugoslavije nasproti Madžarski pri obravnavanju slovenske manjšine v Porabju, je bila tako rekoč zaklenjena v tistem kotu, utemeljevalo z nekakšno tiho socialistično solidarnostjo ali kakor bi še temu rekel. Danes tega ni, absurdno bi se bilo sklicevati mogoče zdaj na evropsko solidarnost ali kaj takega. Ne verjamem, da bi si Madžarska tako ravnanje privoščila v razmerju do katere druge svoje sosede. Ne bom omenjal Slovaške, ampak tudi drugih si nebi privoščila tako kakor si Slovenije, prav, bom rekel, včasih poniževalno.

Naslednja taka točka je položaj na Dunaju. Tam imamo dve zelo pomembni instituciji za Slovence, to je Znanstveni raziskovalni inštitut in dom Korotan. Pri obeh veste, se že kar nekaj časa vlečejo take in drugačne statusne in finančne zadrege. Mislim, da v tej točki Republika Slovenija se doslej ni odrezala tako, kakor bi v zvezi z vizijo bilo treba.

In ko smo že na Dunaju oziroma v Avstriji, še zadnja najbolj boleča zadeva, to je asistenca Republike Slovenije pri nastajanju tako imenovanega koroškega kompromisa o dvojezičnih krajevnih napisih. Tako rekoč za hrbtom Narodnega sveta koroških Slovencev, največje, najmočnejše manjšinske organizacije in z nekakšnim utemeljevanjem potem na koncu, da Republika Slovenija se bo pač strinjala s tistim, s čimer se bodo strinjale vse tri slovenske manjšinske organizacije na Koroškem, pri čemer pa vemo, prvič, da se niso nič zmenili, ampak so bili postavljene pred zid in izčrpana, utrujena slovenska manjšinska skupnost na Koroškem pač drugega ni zmogla, Slovenija se pa s tem strinja, ker se vse tri organizacije baje strinjajo. Mislim, da je ta popustljivost ali še hujše, bi rekel, zelo podobna tistemu, o čemer sem govoril nasproti ravnanju z Madžarsko.

Obstaja še nekaj odprtih vprašanj. Vprašanje neposrednega zastopstva Slovencev po svetu v Državnem zbor s poslanskim sedežem ali dvema celo. Ta stvar se vleče res že leta, da ne rečem desetletja. Očitno zadostne politične volje, zadostnega političnega soglasja doslej ni bilo. Dvakrat se je sicer zgodilo, da je v teh klopeh oziroma sedežih sedel človek iz zamejstva oziroma iz izseljenstva, vendar ne zato, ker bi mu bila sistemsko zagotovljena ta pozicija, temveč ker ga je posamezna politična stranka, ker je bil njen član, kandidirana in je bil izvoljen. Vendar to ni tisto kar bi bilo treba storiti.

Podobna nedorečenost ali zadrega je v zvezi s podeljevanjem ali priznavanjem državljanstva po rodu, kot se reče. Tu je zelo veliko primerov bilo vloženih, tudi zelo veliko rešenih, nekateri pa vendarle ne in potem se je ob takih nerešenih primerih slišalo, češ da Slovenija zametava izseljence ali zamejce in tako naprej, da jih ne mara, da jim mačeha.

Kolikor sem jaz videl tisto gradivo, tiste prošnje in odločbe, mislim, da je Republika Slovenija v tem primeru ravnala dokaj korektno, zavračala pa jih je tam, kjer je bilo bolj ali manj očitno, da gre za zlorabe. Šlo je recimo za željo pridobiti slovenski potni list in s tem prost vstop o vsej Evropski zvezi, čeprav tisti človek ni imel prave zveze niti po rodu, niti po dejavnosti ali zavesti slovenski kulturi.

In še eno odprto vprašaje je, ki sem ga prej nakazal, vprašanje prizadevanja za vračanje izseljencev v domovino. Posebnega uspeha ni bilo, mislim, da ga tudi ni pričakovati. Z druge strani pa seveda v trenutnem položaju, kakršnem smo v Sloveniji, je zadeva še manj perspektivna, ob veliki brezposelnosti, dragih stanovanjih in tako naprej si je težko misliti kakšen večji naval ljudi, ki bi rekli tukaj smo, vaši smo, dajte nam stanovanje in službe, normalno bi bilo, če jih povabimo. Tega si v tej situacije kratko malo Slovenija ne more privoščiti, saj množično ne.

Na koncu naj podam še nekaj misli o morebitnih potrebnih izboljšavah za prihodnost, izboljšavah v smislu oblikovanja ali preoblikovanja vizije ali izboljšavah v smislu boljšega, temeljitejšega uresničevanja te vizije.

Na prvem mestu vidim tu velike možnosti za boljšo izrabo Schengenskega režima na državnih mejah. Dokler so bile državne meje tam res ostre, pa tudi potem že v zadnji fazi, ko niso bile več tako ostre, je bilo še zmeraj nadležno tam se ustaviti in kazati dokument policistu in cariniku, ali imate kaj s seboj in tako naprej. Odkar tega ni več, bi človek pričakoval, da bo tudi v tej smeri, zlasti z zamejskimi Slovenci, se zadeva bolj poživila, kakor se je. Saj se je in tudi z velikim veseljem so na nekaterih mestih žagali zapornice na tisto noč, ko je padla ta ostra meja. Ampak možnosti so tukaj dosti večje, kakor pa se trenutno uresničujejo.

Druga taka točka je tej sorodna, je bila tudi že nakazana v zvezi z Porabjem in Razvojno agencijo. Dosedanja dejavnost te agencije, kolikor sem informiran, žal nisem zelo temeljito, ampak vendarle, kolikor sem videl in pridobivanje finančnih sredstev tudi iz evropskih skladov, je sicer hvale vredna, vendar je bilo zelo malo ali skoraj nič usmerjeno v gospodarstvo v ožjem pomenu besede, razen to, kar je bilo prej omenjeno, minister Židan je poskrbel za vzorčno kmetijo. Drugače pa za delovna mesta, ki bi jih tam krvavo potrebovali, kjer bi lahko normalno slovensko govorili, ne pa da se morajo voziti v Monošter, ki je vendarle madžarsko mesto, ali pa še bolj daleč v notranjost Madžarske na delo, to se je treba zavedati, da bi bilo zelo, zelo pomembno in žal doslej ni bilo storjenega skoraj nič na tem področju.

Naslednja taka točka je potreba, velika potreba po odpravi vrzeli v učno vzgojnih programih. Učenci zelo, zelo malo ali skoraj nič ne izvedo o Slovencih v zamejstvu in o izseljenstvu.

Če povem anekdoto. Prišlo mi je v roke gradivo, nekakšna ponudba zavoda, ki organizira šolske ekskurzije za šole z avtobusom in glavne točke na njihovi trasi, ki bi jo pokazali učencem, je grad Ojstrovica in Minimundus. Ne duha ne sluha o tisti ponudbi, da tam živijo Slovenci, da naj bodo pozorni na dvojezične napise, kolikor jih pač je, da bi šli v Celovec mogoče na Mohorjevo družbo pogledati ali celo tamkajšnjo dvojezično gimnazijo za Slovence in še kaj in še kaj. Nič od tega.

Naslednja taka odprta zadeva je, kako bolj pritegniti mlade. Potomci pač prve ali tretje ali, ne vem katere že, generacije ali pa ti, ki čisto na novo pridejo zdaj in jih tradicionalne društvene oblike ne pritegujejo ali premalo pritegujejo. Tu je treba pač ob sodobnejših sredstvih bolj poseči, internet in tako naprej od facebook-a, če hočete, pa do učenja slovenščine na daljavo. Tu so že široke možnosti.

V viziji in strategiji bi bilo treba bolj upoštevati spremenjeno socialno sestavo izseljenstva. Daleč smo že od tega, ko je večina izseljenstva nastala zaradi bega želodcev. Danes je beg možganov in temu ustrezna je sestava. Če so šli nekoč s trebuhom za kruhom, gredo danes z glavo za poklicno kariero: študentje, strokovnjaki, raziskovalci, športniki, umetniki, politiki celo. Mobilnost ima pač nove oblike emigracije in temu bi bilo treba bolj prilagoditi tudi metode iskanja stikov iz nje.

Nazadnje bi bil potreben premislek o morebiti kar radikalni prenovi vizije.

Velikanske in nagle spremembe, ki jih lahko približno pokrijemo s pojmom globalizacija, pomenijo pa med drugim pot v kulturno unifikacijo in virtualizacijo, to so skupni slovenski prostor pripeljale do stanja, v katerem bi, če citiram dr. Zupančiča, bi površneži najbrž rekli, da to ni več niti skupni, niti slovenski, niti kulturni, niti prostor. Pridobiva pa ta pojem vendarle nove razsežnosti in s tem tudi nove funkcije.

Postavlja se vprašanje ali bomo morali za to res v dogledno kratkem času, tako rekoč, redifinerati svoje slovenstvo, predvsem pa ga reoperacionalizirati, kako naj se uresničuje znotraj Slovenje pa tudi v razmerju do Slovencev zunaj, tako da bo lahko ob zmanjševanju vloge države, neposredne vloge države, zadržalo svojo povezovalno vlogo in uporabljalo pri tem očitne prednosti.

Komunikacijo bo treba okrepiti, jo obogatiti z raznimi novimi načini, predvsem pa pričeti namesto javkanja o nesrečni asimilaciji, ki ostaja pač trajna težava vseh manjšin in diaspore, zamenjati z bolj dinamičnimi in odločnimi pristopi.

Naj še tukaj ponovim, kar sem pred kakšnim mesecem ali dvema zapisal. Pesmi, kakršna je Rož, Podjuna, Zila, bi bilo treba za sto let prepovedati. To je kapitulanstvo, to je samo pomilovanje, ki je sicer v danem trenutku bilo in je še za posameznika lahko razumljivo, da pa ga tako rekoč vsak slovenskih zbor ob vsaki, celo veseli priložnosti potem kot dodatek še doda, to je pa malo mazohistično in s tem slovenstvo ne bo preživelo.

Torej treba je to nadomestiti z dinamičnim pristopom usmerjenim k spodbujanju različnih obliko sodelovanja, s katerim se povečuje komunikativnost in povezanost. Po drugi strani pa bo to povečalo rabo slovenskega jezika pa tudi sprožalo večje povpraševanje po njem. Zato je še naprej pomembno, da ta zavest in samozavest temeljita na jeziku, še zlasti pa na zavesti in občutku pripadnosti. To kar sem na koncu, je bil citat, skrajšan in nekoliko prirejen citat iz zadnjega odstavka zadnjega referata iz lani iz danega zbornika. Prebral sem ga zato, ker se mi zdi letos še aktualnejši kakor je bil lani.

(iz magnetograma 11. vseslovenskega srečanja, ki je bilo 30. 6. 2011 v Državnem zboru)