Škof Lipovšek: Praznik vseh svetih na novo odkriva Božji klic
Slovenija | 01.11.2011, 11:28
Celjski škof Stanislav Lipovšek je na praznik vseh svetih maševal v stolni cerkvi sv. Danijela v Celju. V pridigi je povedal, da obhajati praznik vseh svetih „pomeni na novo odkrivati, doživeti in sprejeti Božji klic ter vabilo na pot svetosti, ki vodi k polnosti in bogastvu sedanjega in prihodnjega življenja.“
Danes, na praznik vseh svetih nam po besedah celjskega škofa Jezus „govori in nas vabi, da se veselimo, da so naša imena zapisana v nebesih, da smo po krstu ljubljeni otroci nebeškega Očeta, poklicani in izvoljeni dediči nebeškega kraljestva, povabljeni na nebeško gostijo. To so darovi, to je naša prihodnost in naloga, da bomo vse storili, da bomo ta cilj, to bogastvo, ta smisel našega življenja tudi dosegli.“
Nagovor celjskega škofa Lipovška objavljamo v celoti:
Slovesni praznik vseh svetih dviga naš pogled v »srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi« in razodeva temeljno oznanilo naše vere, da smo ustvarjeni za blaženi cilj onkraj meja zemeljskih stvarnosti. Skrivnost in vsebina praznika oznanjata in slavita tako imenovani eshatološki značaj potujoče Cerkve, to se pravi, da smo mi, Cerkev na Zemlji, povezani s Cerkvijo v nebeški slavi, z Marijo, angeli in svetniki. Tudi mi smo na poti in tudi mi smo poklicani k svetosti, ki nas vodi k temeljnim vrednotam, k polnosti in smislu sedanjega ter prihodnjega življenja.
Evangelist Janez nam v knjigi Razodetja predstavlja veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki so odeti v bela oblačila s palmovimi vejami v rokah in se zbirajo pred prestolom in Jagnjetom. Na vprašanje: »Kdo so ti?« odgovarja: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so svoja oblačila oprali z Jagnjetovo krvjo« (Raz 7,14). Lahko bi rekli, da so to svetniki in svetnice Božji, ki so živeli kakor mi, ki so imeli dobre in manj dobre lastnosti, kakor mi, ki so kakor mi doživljali radosti in preizkušnje vsakdanjega življenja. Imeli pa so ta dar, lepo krepost in odliko, da so zvesti sledili Božjemu klicu, napredovali v svetosti in milosti ter po končanem teku zemeljskega življenja, stopili v družbo angelov in svetnikov v nebeški slavi.
O tem razmišlja 2. vatikanski koncil, ki v 7. poglavju znamenite dogmatične konstitucije o Cerkvi Lumen gentium (Luč narodov) govori o eshatološkem značaju, to se pravi o »v nebeško domovino usmerjenem značaju« potujoče Cerkve in povezanosti med zemeljsko in nebeško Cerkvijo. Izvoljenih je veliko število, množica, ki je nihče ne more prešteti. Evangelist pravi o 144.000 zaznamovanih. Število je simbolično, odrešenjsko in ga ne smemo vzeti dobesedno, saj je sestavljeno iz 144 kar je 12 na kvadrat, to pomeni 12 Izraelovih rodov in 12 apostolov, kar predstavlja Staro zavezo in Novo zavezo. Odrešenje je namenjeno vsem ljudem in vsi so poklicani v nebeško domovino, tudi mi, ki smo tukaj zbrani.
Obhajati praznik vseh svetih zato pomeni na novo odkrivati, doživeti in sprejeti Božji klic ter vabilo na pot svetosti, ki vodi k polnosti in bogastvu sedanjega in prihodnjega življenja. Nekateri se te poti ustrašijo, misleč, da je to povezano z novimi obveznostmi in omejitvami, pa ni tako. Pot svetosti ni v prvi vrsti človeško delo, ampak je dar in Božja ponudba, nagovor. Zato apostol Janez v današnjem drugem berilu nam govori: »Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci« (1 Jn 3,1). To, da smo v Jezusu Kristusu bratje in sestre, člani velike Božje družine, da smo po njegovem odrešenjskem delu ljubljeni otroci nebeškega Očeta, je dar in vabilo. Tudi to, da so naša imena zapisana v nebesih je dar in vabilo: na poti življenja nismo sami, ampak je Gospod z nami. Vabilo pa, ker je njegov evangelij luč življenja, ki ga je mogoče uresničiti, ali še bolje, ki ga je treba uresničiti, saj gre za našo sedanjost, za našo prihodnost in za našo večnost.
Skrivnost in vsebina današnjega praznika, vsi svetniki in svetnice Božje nam dokazujejo, da je vse to ne samo mogoče, ampak tudi potrebno uresničiti.
Praznik vseh svetih zato vključuje tudi vprašanje Kakšen je naš, moj odnos do svetnikov, kako smo z njimi povezani? Duhovna izkušnja Cerkve nas uči, da nam je njihovo življenje zgled, njihova priprošnja pomoč, občestvo z njimi pa nekoč tudi naš delež. In kako se to vidi v življenju? V tem, da imamo, nosimo, njihova imena. To pomeni, da smo z njimi povezani, jih poznamo, se jim priporočamo in hodimo po njihovih stopinjah, saj so vsak na svoj način uresničili Božji klic k svetosti, k harmoniji njihovega življenja z Božjimi potmi in načrti. Poglejmo naše domače svetnike: sv. Danijel, sv. Maksimilijan, sv. Ema, sv. Jožef, sv. Cecilija, sv. Miklavž, bl. Anton Martin Slomšek, bl. Alojzij Grozde. Vsak na svoj način so uresničili klic k svetosti in živeli Jezusov evangelij. Tudi mi smo poklicani na to pot.
Kako lepo je, ko mladi zakonci že daleč pred rojstvom izberejo otrokovo ime in poskrbijo, da ima ime krščanske, narodne in kulturne razsežnosti. Naši zdomci so mi kot župniku večkrat pokazali nemško družinsko knjižico v kateri je tudi seznam domačih imen in datumov godov, spodaj pa se je nahajal pripis: Opozarjamo starše, da otrokom izberejo taka imena, da pozneje v življenju ne bodo imeli z njimi težav. To se zgodi, če se na primer mamica navduši nad neko filmsko igralko z nenavadnim imenom, ga da svojemu otroku, potem pa igralka izgine v pozabo, otrok pa ima težave z imenom. Še bolj zaskrbljujoč je pojav, da smo nekomu na ljubo, opustili obhajanje godu in obhajamo samo rojstni dan. Z rojstnim dnem ni nič narobe, je zelo potreben, ker je spomin rojstva, slavje življenja, dan hvaležnosti staršem, ki so posredniki življenja. Ni pa prav, če tudi v vernih družinah in okoljih opuščamo obhajanje godovnega dne, ki je v bistvu spomin krsta. Ta dan smo postali kristjani, dobili smo ime po nebeškem zavetniku, ki se mu sedaj priporočamo, ga posnemamo in se veselimo njegovega varstva. Bila je lepa domača navada in upam, da smo jo še kje obdržali, da za god gremo k sveti maši, po možnosti tudi k sveti spovedi in k svetemu obhajilu, ker to predstavlja neke vrste duhovno obnovo, potem pa se tudi malo poveselimo v družbi domačih, sorodnikov in prijateljev.
Evangelist Luka v svojem evangeliju opisuje prisrčen dogodek, ko se učenci vrnejo s prve misijonske poti in veseli pripovedujejo kaj so na tej poti doživeli ter da so jim bili pokorni celo hudi duhovi. Jezus z veseljem posluša te nadebudne glasnike evangelija, nato dostavi: »prav, da se tega veselite, toda bolj kot tega, da so vam pokorni hudi duhovi se veselite, da so vaša imena zapisana v nebesih« (prim. Lk 10,20).
Danes, na praznik vseh svetih, Jezus tudi nam tako govori in nas vabi, da se veselimo, da so naša imena zapisana v nebesih, da smo po krstu ljubljeni otroci nebeškega Očeta, poklicani in izvoljeni dediči nebeškega kraljestva, povabljeni na nebeško gostijo. To so darovi, to je naša prihodnost in naloga, da bomo vse storili, da bomo ta cilj, to bogastvo, ta smisel našega življenja tudi dosegli.
Svetniki in svetnice Božje, še posebej naši krstni zavetniki, so naši vzorniki in priprošnjiki na tej poti. Zaupno se jim priporočajmo.
