P. Miha Drevenška krasila predvsem velikodušnost
Cerkev na Slovenskem
Pater Miha je bil za mene osebno preprost Frančiškov brat, ki se je znal veseliti vsake majhne stvari, predvsem pa v vsakem bratu odkrivati pozitivne stvari, je v pogovoru za Radio Ognjišče o pokojnemu p. Mihi Drevenšku povedal provincial minoritov p. Milan Kos. Pri tem je kot zgled omenil predvsem misijonarjevo velikodušnost. Pater Milan Kos dodaja, da so se vsi bratje minoriti veselili delovnih uspehov pokojnega p. Mihe Drevenška v misijonih v Zambiji.
V Zambiji je umrl dolgoletni misijonar p. Miha Drevenšek, ki je bil tudi naš radijski človek. Radi smo ga imeli, marsikaj nam je prinesel, mnogi naši sodelavci imajo nanj zelo bogate spomine. Kaj pa vi p. Milan Kos? Tudi kot sobrata, kako se ga spominjate, kaj vas je najbolj navdihovalo pri njem?
P. Miha je bil za mene osebno preprost Frančiškov brat, ki se je znal veseliti vsake majhne stvari, predvsem pa znal v vsakem bratu odkrivati pozitivne stvari. Ob vsakih težavah, ki so se pojavile, je imel upanje, da se bodo rešile, naj bodo to osebne ali materialne. In tako je meni, kot tudi vsem bratom province, in prepričan sem tudi v Zambiji, dajal vedno upanje, da lahko bratsko življenje živimo z veseljem in preprosto.
Marsikaj sodobni človek spregleda. V čem je zgled vsem nam, zgled sodobnemu človeku p. Miha Drevenšek?
P. Miha je v Zambiji prišel do spoznanja, da je človek, tudi če nima veliko stvari, lahko vesel, srečen in zadovoljen. Zato je vedno znova, ko je prihajal domov, vse nas navduševal s tem veseljem in nas opozarjal, da nas materialne in tudi druge stvari, ki si jih človek prilasti, ne bodo naredile srečne. Da bomo veseli in srečni, če bomo vse tisto, kar imamo, znali med seboj deliti. Vedno se je za to boril in si prizadeval, da bi bogastvo Zahoda ali Severa znali deliti z ljudmi, ki so na Jugu in so revni. Potem bomo tudi mi veliko srečnejši, kot tudi oni. To je gotovo tisto pri njem, kar je vedno znova želel povedati in s čimer je želel opozoriti vsakega izmed nas; da moramo biti velikodušni.
Kako ste bratje minoriti spremljali njegovo delo v misijonu?
Vseh uspehov smo se vedno znova veselili in jih tudi skupaj z njim doživljali. Za naš minoritski red je v Zambiji storil veliko. V tem času je tam nastala tudi naša provinca. S svojim prizadevanjem, življenjem in trudom je pripomogel k temu, da so gradili vzgojne ustanove, kjer je danes veliko bogoslovcev, ki se pripravljajo na duhovništvo in redovništvo. Obenem je veliko pastoralno deloval v posameznih minoritskih župnijah, ki so nam zaupane in tudi vzgojne ustanove je širil ter gradil šole, in omogočil tistim, ki nimajo dovolj sredstev, da so se izučili za posamezne poklice in imajo sedaj možnost, da dobijo kakšno službo in tudi možnost za preživetje. Hkrati pa tudi vemo, da je bil človek, ki ga je zanimala tehnika. Skoraj neverjetno se nam je zdelo, ko je prihajal domov z idejami, kot so tiskarne, radiji, televizije in druge stvari, ki jih je želel uresničiti. Čeprav smo včasih malo z nezaupanjem gledali na te projekte, pa smo na koncu vedno spoznali, da dobra volja, želja in seveda tudi sodelavci, ki mu pri tem pomagajo, zmorejo to uresničiti. Zato je na tem področju naredil veliko. Hkrati pa je želel predvsem opozarjati tiste, ki niso prav delali, da morajo spremeniti svoj način življenja in dela in pomagati tistim, ki so revni in nimajo dovolj za življenje.
Njegovo življenje je bilo res bogato in zato sem prepričan, da se že veseli v nebesih. Naj bo to tudi za nas spodbuda, da bi ob tem žalovanju in žalosti, ki jo doživljamo, znali tudi zaupati Gospodu, da je to njegova volja in da smo sedaj mi na vrsti, da storimo to, kar je on delal do sedaj.
S p. Milanom Kosom se je pogovarjala Nataša Ličen.
