V samoti volilne škatle s kulijem v roki

| 30.11.2011, 14:45 Jože Bartolj

Stranke, kandidati za poslance, kandidati za prvega ministra na volitvah tekmujejo. Podobno kot športniki. Rezultat volitev, ko je tekme konec, je dobro izmerljiv s številom doseženih glasov, a kaj ko mi volivci nimamo povsem enostavnih kriterijev po katerih bi kandidatom podelili svoje točke, pravzaprav eno samo točko.

V samoti volilne škatle

Kako naj se volivci odločamo? Komu naj, ko se znajdemo v samoti kartonske škatle s kulijem v roki, podelimo svoj glas? O, ko bi imeli, tako kot v nekaterih športih objektivna merila v obliki zadetkov, ki so jih kandidati dosegli, porabljenega časa v lokalnih dirkah ali dosežene dolžine, višine … ! Imamo le svoj slab spomin, ki nam ne seže dlje kot do zadnjih nekaj mesecev, imamo le vsakodnevno bombardiranje medijev s polresnicami in lažmi, imamo propagandne akcije kandidatov v obliki predvolilnih obljub in jumbo plakatov, imamo svoje varljive občutke.

Vpliv bleščic in lepe postave

Volitve, se zdi, so “šport”, ki je bolj je podoben umetnostnemu drsanju, kjer kakovost izvedbe programa ocenjujejo sodniki, ki pa so le ljudje, z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi in tudi pristranskostmi. Prav lahko jih pri podelitvi ocene zavedejo bleščice obleke, lepa postava ali občutek simpatije.

Volitve so – bolje rečeno bi morale biti – borba „tekmovalcev“ v dokazovanju sposobnosti vodenja in upravljanja z velikim sistemom, z državo. Lahko bi rekli, da naj bi volivci ocenjevali sposobnost uporabe velike moči (tudi stopnjo odsotnosti zlorabe), ki jo bomo nekomu podelili na dan „tekme“. Še drugače, volivci iščemo dokaze, da bi človeku, ki nas bo vodil in ki bo upravljal z velikim sistemom, zaupali. Da bo voditelj vreden našega zaupanja. Zaupanje pa izhaja iz njegovega značaja in njegove usposobljenosti. Obojega. Še enkrat bom zapisal: obojega.

Pomislimo na značaj in usposobljenost

Značaj je to kar ‘označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi’ (SSKJ), je to čemur rečemo integriteta človeka, sposobnost, da to kar govorimo, tudi živimo, je poštenost – usklajenost besed in dejanj in je po moje zrelost človeka – ravnotežje med pogumom in premislekom.

Usposobljenost pa so znanja in veščine, ki naj jih človek ima, da bo obljubljeno sposoben spraviti v prakso, da bodo „besede meso postale“. Usposobljenost je tudi zmožnost videti in biti sposoben upoštevati „veliko sliko“. Država je namreč zelo velika slik, je izredno kompleksen sistem. Voditelj mora biti usposobljen tudi za učinkovito sporazumevanje, medsebojno usklajevanje, iskanje novih možnosti in v tej “zbrki” imeti sposobnost učinkovitega odločanja.

Oboje, a po moje bolj značaj kot usposobljenost, pa pritegne določene ljudi v prav določeno vodstveno ekipo. Morda bi lahko rekli, da se značaj voditelja odraža tudi v značaju ljudi v njegovem timu. Precej bolj kot usposobljenost.

Vse te kategorije značaja in usposobljenosti seveda niso enostavno merljive, tako kot pri nekaterih športih, a če se jih zavedamo, če jih poznamo, če se resnično potrudimo, jih znamo dovolj dobro oceniti.

Kaj pa naši kandidati za prvega ministra?

Kdo od naših junakov ( Janez Janša, Zoran Janković, Borut Pahor, Gregor Virant, Karel Erjavec...) je 100 % usposobljen in ima perfekten značaj? Nihče. A volitve niso iskanje idealnega, sanjskega, pač pa najboljšega približka in kot smo v tej državi v zadnjih letih bridko izkusili, leta 2008 nismo najbolj posrečeno izbrali. In da po volitvah ne bi spet poslušal tiste oguljene fraze, da imamo „volivci vedno prav“. Nimamo. Ker v samoti volilne škatle ne pomislimo na bistveno, pač pa na „bleščice in lepo postavo“. Kar pa pri vodenju ljudi in upravljanju kompleksnih sistemov ne šteje.

Več komentarjev na Casnik.si