Živeti ali životariti?
Slovenija Nataša Ličen
Ni dvoma, po čem hrepenimo. Prav zato, ker si vsi, brez izjeme, želimo živeti polno, razgibano, zadovoljno, lepo življenje tu in zdaj in ne nekoč, če sploh kdaj, se dogajajo tudi čudne, grde in prav nič človeka vredne stvari. Paradoks, ki je realnost, odkar je na tem svetu človek. Težava je v pojmovanju in njegovem zlorabljanju.
Kar je za nekoga lepo, polno življenje, je za drugega komaj sprejemljivo. Razlik se zavedamo in namesto da bi jih zmanjševali, se že od nekdaj dogajajo prevlade močnejših nad šibkimi. Enakosti nikdar ne bo. Tudi zato, ker imamo svobodno voljo. Ta nas lovi v svoje zanke pogosteje, kot si upamo priznati. Duhovno zreli ljudje vedo in nas že od vekov učijo, da je najtežje preglasiti glas ega, ki se oglaša v naši notranjosti. Poleg osebnega napuha in skrbi zase pa je v nas še toliko drugih glasov. Plemenitih. Svetlih. Ki se tudi oglašajo in vsake toliko ubrano ter družno prihajajo na plan. Če seveda ne postajajo vse tišji, ker moč dobivajo tisti najmanj potrebni. Kje so ti prelepi glasovi sočutnosti, uvidevnosti, iskrene skromnosti in kar je še podobnih, ki nas delajo Bogu všečne in pravzaprav vredne primerjavam z Njim? Zapisano je, da smo ustvarjeni po Njegovi podobi. Kaj je v nas Božjega? Ali to prepoznamo, negujemo in svoje življenje na tem tudi gradimo?
Morda sem že predaleč. Mnogi o tem premalokrat razmišljamo, ali sploh nikoli. Kako bi se potem mogli v tej smeri razvijati?
Kje in kdaj izgubimo tiste lepe, milozvočne tone iz najlepših pesmi človeškega duha, ki nas delajo Bogu podobne? Kaj jih preglasi? Zbirka slabih izkušenj. Preveč grenkih spoznanj, trpkih resnic. Ali pa samo preveč slabih zgledov.
Pred dvema letoma se je začela zgodba, ob kateri sem na lastnih plečih izkusila, kako je, če ljudem ni mar za pravičnost, končno zadovoljstvo vseh vpletenih in sploh za urejanje brez pristranskosti. V želji in potrebi po ureditvi določenih nepravilnosti sem se znašla na uradih, v službah različnih državnih institucij, ki naj bi skrbele za red in ljubi mir v naši družbi, pa se je izkazalo, da dostikrat nimajo prave moči. Obstajajo sicer določila, členi, celo že napisani jasni zakoni, toda to še nič ne pomeni. Če so na takšnih uradih posamezniki, ki ne verjamejo v moralne vrednote, ne prepoznajo svoje odgovornosti in nenazadnje prezrejo zaupanje, ki ga imamo do njih, da bodo pošteno opravljali svoje delo, potem smo na spolzkih tleh in je samo vprašanje časa, kdaj bomo to tudi razočarano spoznali.
V mojem oziroma našem primeru se je začelo premikati, ko smo namesto prošenj začeli uporabljati zahteve, ostrejši ton. Ne več osebno, vse pisno. Težko je iti preko sebe in tako rekoč čez noč spoznati, da lepa beseda pač ne najde vedno lepega mesta in je na tem našem svetu tako, da zmaga močnejši. V smislu pretvarjanja, bogastva, moči poznanstev, vpliva in podobnih grdob.
Pri nas se je vendarle izkazalo, da je moč tudi v vztrajnosti in seveda trdnih argumentih. Tudi če pravica ne zmaga, je pa vsaj slišana in spoštovana. To pa tudi velja. Če drugega ne, se z vsaj nekoliko močnejšim glasom po dolgem času znova oglasi preglašen notranji spev, ki poje o veri in o zaupanju v ljudi. Kako dober je občutek, ko se znotraj mene znova prebudi up in prežene tisti dvomeči, zagrenjeni glas, ki širi dvom.
Zadnje časa se nekaj premika v tej naši družbi. Upam pa, da to niso samo lepotne spremembe zaradi prihajajočih volitev in ne samo nova odkrita niša, skozi katero se s pogovori o vrednotah potegujoči se za nekajletno oblast lahko približajo volivcem. Kolektivno smo se zganili. Če bomo tako tudi nadaljevali, pa bo pokazal čas.
Prav je, da se pogovarjamo o etiki, o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Veseli me, ker tovrstni pogovori odmevajo. Ljudje si jih želimo. Vse več priznanih strokovnjakov, uveljavljenih ljudi, katerih beseda ima težo, izraža svoje mnenje brez predsodkov ali strahu, da bi jih označili za konservativne. Kaj je pa narobe z dobrimi, starimi normami?
Svet se spreminja. V marsičem, v vrednotah, ki so blizu življenja in zakonom narave, pa ne. Ohranile so se tisočletja in se vedno bodo. Ker ljudje svojega bistva ne moremo zanikati. In prav zato, ker verjamem, da je v vsakem nekaj Božjega, si želim boljšega sveta. Pa ne mislim na globalno preobrazbo, morda pride kdaj tudi ta srečni čas; presrečna bi bila, če bi bil svet za odtenek boljši v moji okolici, na delovnem področju, vsaj ponekod ali pri nekaterih skupinah v Sloveniji. Lahko je, če bomo v ljudeh iskali tone, ki so uglašeni s čutenjem in etiko. Začnimo pa seveda pri sebi.
