Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami

Slovenija | 25.11.2011, 15:08 Andrej Šinko

Letošnji mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, ki ga obeležujemo 25. novembra, poteka v znamenju številnih akcij. Na društvu SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja v sodelovanju z drugimi organizacijami nadaljujejo kampanjo osveščanja o problemu nasilja nad ženskami. Po različnih zdravstvenih ustanovah ženske pozivajo k prijavi nasilja in iskanju zdravstvene pomoči za težave, povezane z nasiljem.

Zdravstvene ustanove so v primerjavi z drugimi institucijami, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, javni prostor, ki ni družbeno stigmatiziran, in obenem prostor, kjer je nadzor povzročitelja nad žrtvami nasilja v družini najmanjši. Tam lahko žrtve nasilja najlažje in ob najmanjšem tveganju za lastno varnost pridejo v stik z zdravstvenim osebjem, ki lahko njihov položaj pravilno ocenijo, ukrepajo in pomagajo. Prav tako se lahko žrtve oziroma tisti, ki opazijo nasilje, po pomoč zatečejo na policijo, centre za socialno delo, oziroma pokličejo na anonimno brezplačno telefonsko številko 080 11 55, kjer se oglasi svetovalec SOS – telefona za ženske in otroke - žrtve nasilja, ter jim poskuša pomagati s pogovorom in usmeritvami, kako ravnati naprej.

Prijav o nasilju v družini je iz leta v leto več. Vodja programa SOS – telefon Dalida Horvat vidi glavne razloge za to predvsem v večji osveščenosti ljudi. „Vsako leto so ljudje bolj osveščeni, tako strokovna kot splošna javnost. Tako, da se nasilja v družini prijavi vedno več. Tudi sodelovanje je vedno boljše, sploh od sprejetja Zakona o preprečevanju nasilja v družini v letu 2008. Sodelovanje med nevladnimi organizacijami in državnimi institucijami pa je tudi opredeljeno v pravilnikih. Tako, da so izkušnje sodelovanja vedno boljše. Tudi oblike pomoči za žrtve nasilja med posameznimi organizacijami delujejo bolj usklajeno. Vedno več je tudi teh kurativnih oblik pomoči, recimo varne hiše so zdaj že dobro regionalno pokrite, seveda pa še vedno ni vse idealno.“

Odkrivanje nasilja pa je po besedah Horvatove velikokrat težko. Glavni razlogi so, da „ljudje še vedno niso dovolj seznanjeni s temo nasilja. Prav tako pa velikokrat ne vejo, če se nahajajo v nasilju, sploh če gre za takšne bolj prikrite oblike, kot je psihično nasilje. Druga stvar je, da niso dovolj osveščeni o svojih pravicah, ne zavedajo se, da gre tukaj vedno za kršitev človekovih pravic. Ne vejo, da ni prav, da doživljajo in da imajo pravico do pomoči, ter da je prav, da se nasilje prekine. Žrtve pa so tudi prestrašene, bojijo se reakcije povzročitelja, če bi nasilje razkrile. Prav tako pa jih je strah reakcije okolice, če bi jih obsojali oziroma krivdo prevalili nanje. Velik problem pa so tudi opazovalci, ki so prepričani, da je to problem, ki mora ostati med štirimi stenami in se ne vmešavajo.“