Nemirna Libija
Konec Natove operacije v Libiji
Zveza Nato končuje operacijo v Libiji, ki jo je poimenovala Združeni zaščitnik. Njen namen je bilo izvajanje območja prepovedi letenja nad državo in zaščita civilistov pred napadi sil dolgoletnega voditelja Moamerja Gadafija. Tega so pokopali prejšnji teden, potem ko so ga ubili uporniki. Ker so okoliščine njegove smrti precej begajoče, so začasne libijske oblasti začele preiskavo in napovedale kaznovanje odgovornih. Dogodek je sprožil tudi številna moralna vprašanja.
Natova operacija v Libiji se je začela 31. marca, v njej je sodelovalo 18 držav zavezništva, zračne napade pa so izvajala letala osmih članic - ZDA, Velike Britanije, Francije, Kanade, Belgije, Italije, Danske in Norveške. Končna statistika: več kot 26 tisoč poletov in skoraj 6 tisoč napadenih ciljev. "Nato je skladno z zgodovinskim mandatom Združenih narodov izpolnil svojo dolžnost varovanja libijskega ljudstva s prepovedjo letenja nad libijo in embargom na orožje. Operacija Združeni zaščitnik je ena najbolj uspešnih operacij v zgodovini Nata. Obsežen postopek smo sprožili hitreje kot kdajkoli prej ter ga v sodelovanju s partnerji iz ožje in širše regije vodili učinkovito, prilagodljivo in natančno," je prepričan generalni sekretar zavezništva Anders Fogh Rasmussen. Poudaril je, da Nato v Libiji v prihodnje lahko sodeluje pri reformi varnostnih in obrambnih ustanov. Zvrstili so se namreč pozivi začasnih oblasti, naj zavezništvo še naprej pomaga pri nadzoru mej in migracij.
Libijski nacionalni prehodni svet je medtem obljubil, da tiste, ki so odgovorni za smrt nekdanjega samodržca Gadafija, čaka sojenje. Fotografije in posnetki, ki so zakrožili v javnosti, namreč vzbujajo sum, da so ga uporniki, potem ko so ga ujeli, poniževali, mučili in morda tudi namerno ubili. Ob novici, da Gadafija ni več, je bilo v mednarodni skupnosti čutiti veselje. A slišati je bilo tudi veliko pomislekov. Vatikan je tako poudaril, da smrt človeka ne more biti razlog za veselje. Obenem je pozval Libijo k spravi in miru. Za mednarodno katoliško gibanje Pax Christi pa je Gadafijeva smrt izraz nove kulture ubijanja, ki vedno bolj prodira v mednarodno politiko. "Praksa nekoga namerno ubiti bi res lahko postala sprejemljiva metoda mednarodnega prava," se boji moralni filozof Bernhard Koch s hamburškega inštituta za teologijo in mir. V pogovoru za radio Vatikan je poudaril, da to ne sme postati kultura, da pa lahko za to tudi sami veliko naredimo. Vprašati se moramo, kako govorimo o tem, kako to presojamo. "Prav enostranska praksa namenske usmrtitve nam postavlja pred oči, da moramo še naprej delati na zakonitosti mednarodnih odnosov in graditvi mednarodnega prava, saj razmeroma obsežne moralne legitimnosti ni mogoče razviti brez upravičene pravne rešitve."
Koch meni, da je dobro in pomembno, da papež opozarja na to, da je poklic vojaka lahko izpostavljen spornim moralnim zahtevam. "Prav krščanska etika miru mora pojmovati vojaka kot služabnika miru. To si moramo priklicati v zavest.“ Kot je še dodal Koch, ima Cerkev pri tem pomembno vlogo, za kar moramo biti hvaležni.
