VIDEO: Nagovor papeža Benedikta XVI. predstavnikom svetovnih verstev in neverujočih

Svet | 27.10.2011, 21:10

Celoten nagovor papeža Benedikta XVI. predstavnikom svetovnih verstev in neverujočih v četrtek, 27. oktobra 2011, v baziliki svete Marije Angelske v Assisiju.

Dragi bratje in sestre, ugledni voditelji ter predstavniki Cerkva, cerkvenih skupnosti in svetovnih verstev, dragi prijatelji!

25 let je minilo, odkar je blaženi papež Janez Pavel II. prvič povabil predstavnike svetovnih verstev v Assisi, da bi tam molili za mir. Kaj se je dogajalo od takrat? Kakšna sta bila v tem času vloga in položaj miru? Takrat je bila velika grožnja miru razdeljenost sveta na dva nasprotna bloka. Viden simbol te razdeljenosti je bil berlinski zid, ki je predstavljal mejo med dvema svetovoma prav skozi srce mesta. Leta 1989, tri leta po Assisiju, je zid padel brez prelivanja krvi. Nenadoma veliki arzenali, postavljeni za zidom, niso bili več pomembni. Izgubili so svojo zastraševalno vlogo. Želja ljudstva po svobodi je bila močnejša od nakopičenega nasilja. Vprašanje o razlogih za to dramatično spremembo je kompleksno in nanj ni mogoče preprosto odgovoriti. Poleg gospodarskih in političnih je bil gotovo najgloblji dejavnik duhovne narave: za materialno močjo ni bilo več duhovnih prepričanj. Želja po svobodi je bila na koncu močnejša od strahu pred nasiljem, ki potem ni imelo več lažnega duhovnega sijaja. Za zmago svobode, ki je bila predvsem zmaga miru, smo hvaležni. Še več. Čeprav v prvi vrsti ni šlo za svobodo vere, ta ni bila izključena. Zato lahko na nek način to povežemo z molitvijo za mir.

Kaj se je zgodilo potem? Žal ne moremo reči, da od takrat vladata svoboda in mir. Čeprav se trenutno ne soočamo z grožnjo velike vojne, je svet poln nesoglasij. Ne gre le za kratkotrajne spopade, ki se vrstijo ves ta čas. Nasilje je prikrito prisotno povsod in je vedno bolj značilno za naš svet. Svoboda je velika dobrina. Toda izkazalo se je, da svet svobode nima določene smeri, zato nemalo ljudi napačno razume svobodo in z njo celo opravičuje nasilje. Razprtije se kažejo v novih in strašljivih razsežnostih, kar pomeni, da si moramo za svobodo prizadevati na drugačne načine.

Skušajmo prepoznati nove obraze nasilja in neenotnosti. Mislim, da lahko na splošno razlikujemo dve vrsti novih oblik nasilja, ki si nasprotujeta glede razlogov zanj in jasno kažeta številne razlike v podrobnostih. Najprej omenjam terorizem, pri čemer ne gre za veliko vojno, ampak uničevanje nasprotnika s ciljnimi napadi na njegove najbolj ranljive točke, ne da bi se pri tem ozirali na nedolžne ljudi, ki so ob tem kruto pobiti ali ranjeni. V očeh napadalcev cilj prizadejati škodo sovražniku opravičuje vsakršno obliko krutosti. Razvrednoteno je vse, kar mednarodno pravo splošno priznava in kaznuje kot nasilje. Vemo, da je terorizem pogosto versko motiviran in da svojstven verski značaj napadov pogosto služi za opravičevanje neusmiljene krutosti, ki si jemlje pravico zavreči moralna pravila na račun „dobrega“. V tem primeru religija ne služi miru, ampak opravičevanju nasilja.

Postrazsvetljenska kritika religije še naprej vztraja, da je ta razlog za nasilje in tako neti sovražnost do verstev. Dejstvo, da vera zares spodbuja nasilje, mora biti za nas, verujoče, glede na to, ob kakšni priložnosti smo se zbrali, silno moteče. Na način, ki je bolj prikrit, a nič manj krut, gledamo na religijo tudi kot na vzrok za nasilje, kadar branitelji ene vere uporabljajo silo proti drugim. Že predstavniki verstev, ki so se leta 1986 zbrali v Assisiju, so želeli sporočiti, kar danes poudarjamo in ponavljamo tudi mi: To ni prava narava religije. To je popačeno razumevanja religije in prispeva k njenemu propadu. Kot odgovor na to se postavlja vprašanje: Kako veste, kakšna je resnična narava religije? Ali vaša trditev ne izhaja iz dejstva, da postaja vaša religija izčrpana sila? Drugi bodo ugovarjali: Ali obstaja nekakšna skupna narava religije, ki se kaže v vseh religijah in se zato nanaša na vse? Moramo si postaviti ta vprašanja, če želimo verodostojno dokazovati versko motivirano nasilje. To je temeljna naloga za medverski dialog - naloga, ki jo moramo po tem srečanju obnoviti. Kot kristjan želim na tej točki reči: Da, res je. Skozi zgodovino je bila sila uporabljena tudi v imenu krščanske vere. To priznavamo z veliko osramočenostjo. A povsem jasno je, da je šlo pri tem za zlorabo krščanske vere, in sicer takšno, ki očitno nasprotuje njeni pravi naravi. Bog, v katerega verujemo kristjani, je Stvarnik in Oče vseh. Iz njega smo vsi ljudje bratje in sestre ter sestavljamo eno samo družino. Za nas je Kristusov križ znamenje Boga, ki je na mesto sile postavil „so-trpljenje“ (sočutje) in „so-ljubezen“. Ime mu je „Bog ljubezni in miru“ (2 Kor 13,11). Naloga vseh, ki nosijo odgovornost za krščansko vero, je, da jo vedno znova iskreno očiščujejo, da bo kljub zmotnosti ljudi resnično služila kot orodje Božjega miru v svetu.

Če je ena od osnovnih vrst nasilja danes versko motivirana ter tako religije sooča z vprašanjem o njihovi pravi naravi in vse zavezuje, naj se podvržemo očiščenju, je vzrok druge vrste nasilja prav nasproten - je posledica Božje odsotnosti, zanikanja Boga in izgube človečnosti, kar gre z roko v roki. Sovražniki religije - kakor smo že omenili - vidijo v religiji enega glavnih virov nasilja v zgodovini človeštva, zato zahtevajo, naj izgine. A zanikanje Boga prav tako vodi v veliko okrutnost in stopnjo nasilja, ki ne pozna meja, kar postane mogoče, kadar človek ne priznava nikakršnih omejitev in sodnika nad seboj, ampak je merilo le on sam. Posledico Božje odsotnosti med drugim jasno razkrivajo grozote koncentracijskih taborišč.

Vendar v nadaljevanju ne nameravam govoriti o ateizmu, ki ga vsiljuje država, ampak o propadanju človeka, ki ga spremlja sprememba duhovnega ozračja, do katere prihaja neopazno in je zato toliko bolj nevarna. Čaščenje mamona, imetja in moči se kaže kot protireligija, pri kateri ni pomemben človek, ampak le osebna korist. Primer želje po sreči, ki se lahko izrodi v neobrzdan, nečloveški pohlep, se kaže v različnih oblikah odvisnosti od mamil. Tako obstajajo mogočneži, ki trgujejo z mamili, in ogromno tistih, ki jih mamila zapeljejo in uničijo, telesno in duševno. Ta sila postaja prepričljiva in grozi, da bo uničila naše mlade ljudi. Ker so o njej prepričani, je uničen tudi mir, človek pa v tem vakuumu miru uničuje samega sebe.

Odsotnost Boga vodi v propadanje človeka in človeštva. Toda kje je Bog? Ali ga poznamo in ali ga lahko znova pokažemo človeštvu, da bi gradili resničen mir? Skušajmo na kratko povzeti naše dozdajšnje premišljevanje. Dejal sem, da obstaja način, da vero lahko razumemo in uporabljamo tako, da postane vir nasilja, a pravilno živet odnos človeka do Boga moč miru. S tem v zvezi sem spomnil na potrebo po dialogu in govoril o nenehni potrebi po očiščevanju živete vere. Po drugi strani sem dejal, da zanikanje Boga človeka lahko pokvari, ga oropa meril in ga vodi v nasilje.

Poleg pojavov religije in anti-religije najdemo v rastočem svetu agnosticizma nadaljnjo temeljno usmeritev: Ljudi, ki jim ni bil dan dar vere, a so vendarle budni za resnico, iščejo Boga. Ti ljudje ne trdijo, da Boga ni. Zaradi Njegove odsotnosti trpijo zaradi njegove odsotnosti, a se, ko iščejo resnico in dobroto, vzpenjajo k Njemu. To so „romarji resnice, romarji miru“. Sprašujejo obe strani. Borbeni ateisti jim dajejo lažno gotovost, ko trdijo, da vedo, da Boga ni, ter jih vabijo, naj pustijo polemiziranje ob strani in postanejo iskalci, ki ne opuščajo upanja v obstoj resnice ter možnost in potrebo, da po njej živijo. Izzivajo pa tudi pripadnike vseh verstev, da ti Boga ne bi imeli za svojo lastnino, da ne bi mislili, da pripada le njim in se tako čutili upravičene proti ostalim uporabili silo. Ti ljudje iščejo resnico, iščejo pravega Boga, čigar podoba je zakrita v verstvih zaradi načinov, kako so pogosto prakticirana. Za njihovo nesposobnost, da bi našli Boga, so deloma odgovorni verniki, ki prikazujejo omejeno ali celo lažno podobo Boga. Zato je prizadevanje in spraševanje neverujočih lahko klic verujočim, naj svojo vero očistijo, da bo Bog, pravi Bog, postal dostopen. Zato sem zavestno povabil predstavnike te tretje skupine na naše srečanje v Assisiju, na katerem se niso zbrali le predstavniki verskih ustanov. Tukaj gre bolj za to, da smo skupaj na poti do resnice, da oblikujemo odločno stališče glede človeškega dostojanstva in da se skupaj zavzamemo za mir proti vsaki obliki razdiralne sile. Na koncu želim zagotoviti, da katoliška Cerkev ne bo prenehala s prizadevanji proti nasilju in se bo še naprej zavzemala za mir na svetu. Pri tem nas spodbuja skupna želja, da smo „romarji resnice, romarji miru“.