Br. Štefan Kožuh za Ognjišče o molitvi za mir
Slovenija | 26.10.2011, 22:49
Letos mineva 25 let od zgodovinskega srečanja v Assisiju, ko je blaženi papež Janez Pavel II. povabil pripadnike različnih verstev k molitvi za mir. Dogodek še danes odmeva. Tudi v Sloveniji. O tej pobudi so se v oktobrski reviji mesečnik Ognjišče pogovarjali s provincialom slovenskih kapucinov, ki je povedal marsikaj zanimivega tudi o frančiškovem redu, ki ga vodi.
Del pogovora z bratom Štefanom Kožuhom, ki ga je pripravil uredni Ognjišča mag. Božo Rustja objavljamo v nadalejvanju.
Pred 25. leti (27. oktobra 1986) se je blaženi papež Janez Pavel II. srečal v Assisiju, mestu sv. Frančiška Asiškega, s predstavniki različnih verstev, da bi skupaj molili za mir. Se tega dogodka še osebno spominjaš?
Ne spominjam se tistega dne in dogodka. Je pa v slovenskem prostoru ostala drža zvestobe asiškemu klicu molitve za mir zelo živa. Ne samo na sam dan 27. oktobra, ko molimo v »frančiškovskih« skupnostih za mir, ampak se je pri nas kmalu začela razvijati molitvena pobuda mladih z imenom Podaj MI Roko. Z mladimi smo v Assisi romali različni predstavniki Frančiškovih redov. Rekli smo si: »Če zmoremo peti po asiških ulicah in pri tem okusiti lepoto, zakaj ne bi ta dan ali na datum blizu tega dneva s pesmijo stopili na ulice Ljubljane in drugih mest?« Tako je nastal festival Podaj mi roko. Prvi je potekal na Prešernovem trgu. Prepevali smo na trgu pred cerkvijo, vmes so bila pričevanja in ljudje so se na dogajanje odzvali z zanimanjem. Vedno smo potem šli še v cerkev in molili pred Najsvetejšim in imeli mašo za mir. To se nadaljuje. Zadnja leta pa opravimo pot iz stolnice k evangeličanski, nato k pravoslavni cerkvi in sklenemo pri frančiškanih. Bratski cerkvi obiščemo, ker so se srečanja v Assisiju udeležili predstavniki različnih verstev.
Srečanje v Assisiju je bilo zgodovinsko, saj so se prvič srečali predstavnik tolikih različnih verstev. Kakšen pomen ima ta dogodek?
Dejansko je bil to zelo pogumen korak, ki ni naletel pri vseh – niti v Cerkvi sami – na odobravanje. Celo kardinal Ratzinger je imel resne pomisleke o tem srečanju. Danes vemo, da bo papež Benedikt XVI. 27. oktobra prišel v Assisi. V teh letih je tudi on spoznal, da je to dober most do drugih verstev.
Jasno je, da se z različnimi verstvi ne moremo pogovarjati o nauku (doktrini), lahko pa se srečamo pri temeljnih vrednotah našega sobivanja. In mir je ena od temeljnih vrednot. Lahko rečemo, da je blaženi papež Janez Pavel preroško našel stično točko in v njej povezal različna verstva. Vsak od nas, ne glede na veroizpoved, lahko doda delček k temu, kar ustvarja mir. Pokojni papež je imel vizijo, da je potrebno iskati skupne točke. In mir je skupna točka. Iščimo jo, utrjujmo jo in s tem utrjujmo prihodnost.
Zanimivo je, da si je za kraj srečanja izbral Assisi, ne pa npr. Rima. Verjetno se je navdihoval pri sv. Frančišku.
Če bi izbral Rim, tako mislim, bi lahko pri komu izbira kraja ustvarila predsodek: Vabi nas k sebi. Ne! Vsi moramo ven, iz sebe, na neko »nevtralno« področje. Čeprav Assisi s Frančiškom Asiškim ni nevtralno področje. Zanimivo je, da je Assisi pobraten z Betlehemom, kjer se je rodil Kralj miru – Jezus Kristus. Frančišek pa je v Kristusu našel svoj mir in zaradi tega je postal poslanec in ustvarjalec miru. Ker je bil globoko spravljen z Bogom in s seboj, je lahko postal ustvarjalec novih, odrešenih odnosov, kjer padajo človeške pregrade in nastopa odrešenje tukaj in zdaj. Odrešenje ni samo stvar eshatološke prihodnosti, večnosti, ampak je že stvar sedanjega časa. Kolikor mi spuščamo Boga v svojo sredo, toliko bolj smo si lahko blizu in toliko bolj postajamo ljudje in živimo v miru. In Frančišek je to bil. Zato je lahko učitelj in prerok miru in zato so lahko v »njegovem« mestu zbrali k molitvi za mir predstavniki različnih verstev.
Številni ljudje menijo, da so v zgodovini bile prav vere razlog za vojne. Kot dokaz kažejo na nedavno vojno v Bosni.
Kadarkoli se je zgodilo, da so se v zgodovini »udarili« nasprotniki na verski podlagi – ne pozabimo, da so bile družbe prepojene z vero - je šlo za zlorabo vere. To moramo jasno povedati. Nikoli ne more biti vera opravičilo za kakršnokoli nasilje. Danes - velja tudi za vojne na balkanskem polotoku – je bil velikokrat medijsko zlorabljen pojem verske vojne. V Bosni in okolici je šlo za nacionalizme. Ti so bili posledica neozdravljenih odnosov že izpred petdeset ali šestdeset let. Ta spor med različnimi narodi je sicer lahko imel določeno versko konotacijo.
Spominjam se obiska v Belfastu. Pred leti so veliko govorili o pohodih oranžencev ter vedno poudarjali spor med protestanti in katoličani. Ni res! Gre za spor med Irci in Angleži. Po ulicah so robniki pločnikov pobarvani v barvah irske in angleške zastave. To je jasno znamenje spora: Angleži – Irci.
Ko govoriva o sv. Frančišku Asiškem, ne moreva mimo dejstva, da je šel na obisk k sultanu. Ima to kakšno sporočilo za današnji čas, ko se Evropa sooča z islamom?
Mislim, da velik. Najprej poglejmo, kako se Frančišek odpravi na pot k sultanu. Gre s križarji. Nenavadno, zlasti če vemo, kakšen namen so imeli križarji. On gre zraven, a čisto na drugačen način. Brez orožja v roki in odprt. Najprej ga niso pustili k sultanu, potem pa jih je le prepričal, da so ga pustili. Ker je šel s človeško toplino in globoko vero, da je tudi sultan Božji otrok, je razorožil sultana, ki je bil pripravljen na obrambo pred osvajalci. Spustila sta se v prijateljski pogovor. Sultan mu je dal rog, ki je pomenil nekakšen »potni list«, s katerim je lahko šel po njegovem imperiju. Imel je prosto pot kot nekakšen ambasador miru. Frančiškova neoboroženost je sultana razorožila.
Tudi danes moramo gledati na proces prepletanja islama in krščanstva v tej luči: ne prihajajo sovražniki, ampak prihajajo ljudje. Bodimo odprti do njih in stopimo z njimi v dialog. Eden naših irskih bratov je v Afriki začel posebno pobudo imenovano »Projekt Damieta« – po kraju, kjer se je Frančišek srečal s sultanom – da bi povsod, kjer živijo Frančiškovi bratje, skušali ustvariti kraj za srečevanje med kristjani, torej ne samo med katoličani, in muslimani in tako ustvarjali prostor za medsebojno spoznavanje. Če se poznamo, nas ni strah drug drugega. Pred dnevi sem se vrnil iz Švedske. Tam naši bratje, v sodelovanju z luteranci ustvarjajo ekumenski center, ki bo v prihodnje odprl vrata tudi muslimanski skupnosti. Imajo že del ozemlja rezerviran, ki ga bodo prodali muslimanom, da bodo tam zgradili svoj prostor za molitev. Tako bodo skupaj ustvarjali ozračje dialoga, sodelovanja in molitve. Frančiškov duh, ko je šel nasproti sultanu, ima torej konkretne in nove oblike tudi v našem času.
V Assisi si tudi ti skupaj z brati kapucini vodil romanja. Kakšne so tvoje izkušnje s temi romanji?
Ta romanja smo vedno vodili vsaj trije bratje. V zadnjem času vključujemo v to tudi sestre, da se vidi tudi ženska razsežnost. Ne pozabimo na besede Janeza Pavla II., da je Klara ženski obraz Frančiškove duhovnosti.
Najprej je sporočilen kraj sam. Pravim, da v Assisiju tudi kamni govorijo. Dejansko je tam ostal živ Frančiškov in Klarin duh, ki je duh bratstva, duh molitve, lepote, preprostosti … Spomnil bi samo na kamnite fasade hiš in cerkva, ki človeka nagovarjajo s svojo preprostostjo. Danes je človeško življenje postalo že tako zapleteno, da smo zahrepeneli po pristnosti in preprostosti. Ta se kaže tudi v preprostosti romanja. Dokler se je dalo, smo bivali v šotorih. Sedaj vztrajamo na skupnih ležiščih, kuhamo si sami … Ves program je tako sestavljen, da ne gre za »frontalno« poučevanje, ampak je vsa dinamika zgrajena na podeljevanju, na pogovoru. Za izhodišče kdo od bratov poda kratko misel, potem pa gremo v samoto, kjer se srečamo s tem poročilom, s samim seboj in s svojim Bogom. Po teh trenutkih samote se vrnejo udeleženci romanja v skupino in to podelijo z drugimi. Na tem romanju vedno damo en dan časa za samoto ali puščavo, kjer vsak štiri do pet ur preživi v samoti z odlomki iz Svetega pisma in navodili, kako naj ta čas preživi. Obenem je tam – običajno je to v kraju Carceri nad Assisijem – možnost pogovora ali spovedi. Mladi vedno povedo o tej izkušnji: »Še premalo časa je bilo!« Enotedenska izkušnja bivanja v Assisiju pusti velik pečat na udeležencih. Pri nekaterih tako, da se vračajo tja. Nekateri celo večkrat ali pa celo potem, ko se poročijo ali si ustvarijo družine. To je kraj, ki navdihuje in ima duhovno moč ter človeka napolnjuje s pristnostjo, preprostostjo, evangeljsko radikalnostjo in mirom.
Kdo je br. Štefan Kožuh
Brat Štefan Kožuh (1962) je doma iz Gosteč, župnija Sora. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani – Moste in že bival v malem semenišču pri bratih kapucinih. Po odsluženem vojaškem roku je stopil v noviciat v Škofji Loki (1982-83). Po diplomi na teološki fakulteti v Ljubljani je dve leti študiral frančiškovsko duhovnost na univerzi Antonianum v Rimu, kjer je dosegel magisterij. Po vrnitvi je eno leto preživel v Mariboru, kjer je že bil vzgojitelj postulantov (tistih, ki se pripravljajo na noviciat). Naslednjih deset let je preživel v Vipavskem Križu, kjer je bil magister novincev in večina časa tudi gvardijan. Leta 2001 je odšel v Rim, od koder se je vrnil leta 2005, eno leto pa je službo opravljal iz »daljave«. Leta 2008 je bil izvoljen za provinciala. Po triletnem mandatu mu je 35 bratov v sedmih samostanih, kolikor jih sedaj šteje provinca, še enkrat zaupalo to službo.
