Vatikan; Bazilika sv. Petra
Minilo je 49 let od začetka drugega vatikanskega koncila
Cerkev po svetu
11. oktobra je minilo 49 let od prvega zasedanja drugega vatikanskega koncila v Vatikanu. Leta 1962 se je koncila udeležilo skoraj 2500 škofov iz vsega sveta, ki so v dolgem in slovesnem sprevodu iz Trga sv. Petra vstopili v Petrovo baziliko. Prvo zasedanje je potekalo skoraj dva meseca, sledila pa so mu še tri, vse do 21. novembra 1965, ko se je koncil, imenovan tudi ekumenski, sklenil.
Ekumenski koncil je 25. januarja 1959, že tri mesece po svoji izvolitvi, napovedal papež Janez XXIII. Njegovo odločitev je spodbudilo takratno družbeno stanje, ki je pričevalo o propadanju duhovnih in moralnih vrednot. Prišlo je namreč do velikih družbenih in političnih sprememb in pojavili so se novi problemi, ki so zahtevali krščanski odgovor. Napoved koncila je bila popolnoma nepričakovana in je imela velik odmev. Tako zunaj kot znotraj Cerkve so se prebudila pričakovanja in upanja ter prav tako dvomi in nasprotovanja.
Janez XXIII. je želel koncil pastoralne narave, ki bi pomenil prenovo Cerkve. V svoji prvi okrožnici je zapisal, da je namen koncila spodbuditi rast v veri, prenovo običajev in dopolnitev cerkvene stroke. Koncil bi naj bil podoba resnice, edinosti in ljubezni ter bil za ločene brate in sestre vabilo k edinosti, ki jo je želel Kristus. Zvest božjemu navdihu je Janez XXIII. brez obotavljanja ustanovil pripravljalno komisijo, ki je začela s posvetovanji in pripravo glavnih tem, o katerih bodo razpravljali koncilski očetje. Med pripravami na drugo zasedanje, 3. junija 1963, je papež Janez XXIII. umrl. Nasledil ga je milanski nadškof, kardinal Giovanni Battista Montini in prevzel imel Pavel VI. Nekateri so se bali, drugi pa upali, da se bo koncil zaustavil, a novo izvoljeni papež je konec junija potrdil njegovo nadaljevanje. Drugo zasedanje se je tako začelo 29. septembra 1963.
Med koncilom so se pojavljale mnoge težave
Teme, o katerih je bilo vsak dan govora, so bile številne in raznovrstne. Nanašale so se na življenje Cerkve, ločenost med kristjani, nekrščanske religije, človeštvo na splošno. K nekaterim temam je Cerkev na koncilu sproh prvič pristopila. V ospredje so prihajale tudi različne izkušnje, miselnost in pogledi na družbeno in cerkveno stvarnost. 8. decembra 1965 je papež Pavel VI. naznanil zaključek drugega vatikanskega koncila. Začela se je težka faza uresničevanja vatikanskih sklepov.
Vsak koncil pomeni pomemben mejnik na poti vesoljne Cerkve
S poglobitvijo nauka, liturgično in disciplinarno reformo, izbiro bolj primernih načinov evangelizacije usmerja cerkveno življenje. Vsak koncil odpre novo obdobje za uresničevanje poslanstva Cerkve. Drugi vatikanski koncil je postal oporna točka za življenje sodobne Cerkve, tudi v današnjem času. Za sabo je pustil smernice v obliki bogatih dokumentov: štiri konstitucije (eno liturgično, dve dogmatični in eno pastoralno), devet dekretov in tri deklaracije. Vsi dokumenti tvorijo osnovno telo cerkvenega nauka in zakonov, potrebnih za prenovo Cerkve. Štiri glavne konstitucije usmerjajo v pravilno interpretacijo ostalih koncilskih dokumentov, ki se nanašajo na različna področja Cerkvenega življenja in delovanja. Temeljna misel, ki prežema vse dokumente, je prenova v duhu bolj živega posnemanja Kristusa, ki je središče Cerkve in vse poživlja s svojim Duhom
