Gostje v studiu
Štuhec: Kocbek je bil partiji imenitno sredstvo
Slovenija
Ob obletnici smrti pesnika Edvarda Kocbeka smo se z gosti pogovarjali o Kocbekovi zapuščini. Del te je v knjigo In stoletje bo zardelo ujel tudi dr. Andrej Inkret, ki je bil skupaj z dr. Ivanom Štuhecom, dr. Janezom Juhantom in akademikom dr. Tinetom Hribarjem gost na Radiu Ognjišču.
Knjiga In stoletje bo zardelo dr. Andreja Inkreta pripoveduje zgodbo o razburljivem, povsem nenavadnem slovenskem človeku, ki je po lastnih besedah ostal brezpogojno zvest do konca, a si ni bal priznati, da ne zna razumeti svoje zvestobe...O intelektualcu, ki se nikdar ni mogel ''zadovoljiti s z obstoječim stanjem'', katoličanu, v katerem je bilo ''vedno nekaj protestantskega'', revolucionarju, ki je skupaj s komunisti podiral staro, a se ni znal ''do kraja vključiti niti v novo družbo'' in to je zgodba o enem najbolj zanimivih in senzibilnih slovenskih pesnikov...
Po besedah dr. Hribarja je Edvard Kocbek največja osebnost 20. stoletja predvsem kot pesnik. Njegova poezija je tako globoka, da prevzame vsakega človeka, tako verujočega kot neverujočega. Presega vse ločnice. Najbolj pa je pomembno Kocbekovo dejanje leta 1975, ko javno spregovori o poboju domobrancev po vojni.
Dr. Ivan Štuhec Kocbekovo vlogo med komunisti vidi nekako tako: komunisti so tisti, ki so organizacijsko in strateško sposobni, mi, kristjani (Kocbek), pa smo zadolženi za duha. To je čisti dualizem, na katerega je Kocbek pristal. Politična napaka. Kocbek je po besedah Štuheca oče slovenskega antiorganizacijskega gibanja. Medtem ko levica vedno poskrbi za strumno organiziranost, se na desnem političnem polu zlasti pa med kristjani vse razprši v neke individualizme. Če se greš politiko, če se greš vojno, je konec pesništva, je konec poezije, konec filozofije, potem je trd boj! Kocbek je bil partiji imenitno sredstvo. Ohranjala ga je pri življenju do njegovega zadnjega diha, ker je dobro vedela, da je nesposoben strateg, slab politik in ga je varala od prvega do zadnjega trenutka. Kocbek je živel v območju novih in novih prevar.
Dr. Andrej Inkret, avtor odlične knjige o Edvardu Kocbeku ''In stoletje bo zardelo'' o njem in o njegovi vlogi v svojem času: ''Kocbek je bil predvsem pesnik. Političnih interesov ni imel. Zato ga samo s političnega vidika ni mogoče kritizirati.“
Dr. Hribar pravi, da se je na koncu vendarle zgodilo to, kar je Kocbek globoko verjel: da bo na koncu premagal komuniste. In na duhovni ravni in zgodovinsko jih je.
Slovenski problem je, da smo imeli takšno boljševistično partijo. Kocbek govori o Kardeljevem satanizmu. Dr. Janez Juhant se na tej točki sprašuje, zakaj so bili to tako satanski ljudje in kako to, da se ta satanizem vleče še naprej? Kako do spravnih procesov? Brez jasnih in zavzetih analiz in brez pripravljenosti se bo to vleklo še naprej in pogubljalo naš narod.
Ob tem je dr. Hribar povedal, da so na SAZU napisali deklaracijo o povojnih pobojih. Končno redakcijo je prispeval pisatelj Drago Jančar. In kje je ta deklaracija? Osemdeset odstotkov je to izjavo podprlo, deset odstotkov dedičev boljševizma je ni. In nekaj odstotkov klerokatolicizma tudi ne. Ker SAZU ni hotela konflikta in javne debate, deklaracija o povojnih pobojih še vedno leži v predalu.
Posnetek oddaje najdete v našem arhivu.
Končajmo s pesmijo, za katero natančno vemo, kje in kdaj je bila napisana:
Končajmo s pesmijo, za katero natančno vemo, kje in kdaj je bila napisana:
Molitev
Sem,
ker sem bil,
in vsakdo
me bo mogel pozabiti.
In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
zato sem več
od pozabljanja
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.
Vse je večno
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše
od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenegal biti.
Nikoli.
Amen.
Edvard Kocbek
