Sodelavci metropolitanskih sodišč o dostojanstvu zakona

Slovenija | 22.10.2011, 12:01

V Domu sv. Jožefa na Plečnikovi ulici 29 v Celju je v četrtek, 20. oktobra 2011, potekalo letno srečanje sodnikov in strokovnih sodelavcev ljubljanskega in mariborskega metropolitanskega cerkvenega sodišča, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference. Poročilo je pripravil msgr. dr. Stanislav Slatinek.

Pozdrav celjskega škofa in predsednikov obeh sodišč

Dogodka se je udeležil tudi celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, ki se je zbranim zahvalil za požrtvovalno in strokovno delo. Sodnike in sodelavce sta na začetku pozdravila predsednika (oficiala) obeh sodišč p. dr. Viktor Papež OFM in dr. Stanko Ojnik.

Delovanje cerkvenih sodišč v številkah

Vsako od obeh sodišč letno sprejme več kot štirideset tožbenih spisov za ničnost zakonske zveze. Pri vsaki ničnostni pravdi na prvi stopnji poleg notarja sodelujejo še najmanj trije sodniki in branilec vezi, v nekaterih primerih pa tudi cerkveni pravdnik, advokat in izvedenec s področja psihologije, psihiatrije in medicine.

Predavanje o prednostnih nalogah branilca vezi v navodilu Dostojanstvo zakona

Osrednjo tema posveta je predstavil msgr. dr. Stanislav Slatinek. Predaval je o prednostnih nalogah branilca vezi v navodilu Dostojanstvo zakona (Dignitas connubbii – v nadaljevanju DC). Omenjeni dokument je leta 2005 izdal Papeški svet za zakonska besedila in je poleg Zakonika cerkvenega prava (ZCP) obvezno vodilo za cerkvena sodišča.

Vloga branilca vezi: Branilec vezi je javni uslužbenec in varuh kanonskega prava. Njegovo službo je 3. novembra 1741 v Apostolski konstituciji Dei miseratione prvič omenil papež Benedikt XIV. V škofiji, ki ima svoje sodišče, branilca vezi imenuje škof in ga lahko tudi odstrani, če zato obstaja upravičeni razlog (DC 53 § 2–3). Za to službo škof izbere klerika ali laika, ki je neoporečen, doktor ali magister kanonskega prava (kan. 1435 ZCP), preizkušen v razsodnosti in gorečnosti za pravičnost (DC 54).

Branilec vezi ima naslednje prednostne naloge: Nastopa v trenutku sprejemanja tožbenega spisa. Ko sodnik sprejema tožbeni spis za ničnost zakonske zveze, za mnenje najprej vpraša branilca vezi. Sodniku tudi sporoči, če je sodišče pristojno, da začne postopek; če so stranke sposobne za tožbo in mnenje o tem ali naj sodnik tožbeni spis sprejme ali zavrne (DC 119 § 2). Branilec vezi tako postane osebni svetovalec sodnika.

Branilec vezi posreduje v času trajanja postopka. V ničnostnih pravdah je navzočnost branilca vezi nujna (DC 56 § 1). Če branilec vezi k sodelovanju ni povabljen, so vsa sodniška opravila nična, razen če se je na svojo lastno pobudo udeležil pravde ali je vsaj pred iztekom sodbe opravil svojo nalogo (kan. 1433 ZCP). Branilec vezi je po svoji službi zato dolžan sodniku predložiti in pojasniti vse, kar je mogoče navajati proti ničnosti ali razvezi (kan. 1432 ZCP). V skladu s pravom je dolžan, da v času poteka ničnostnega postopka posega vanj, kar pomeni od začetka do konca ničnostne pravde. Branilec vezi nikoli ne more zagovarjati ničnosti zakonske zveze (DC 56 § 5). Po službi (ex officio) je dolžan, da med zaslišanjem strank sodniku zastavlja vprašanja, ga opozarja na norme cerkvenega prava in prakso Rimske rote. Prav tako je dolžan, da navaja dejstva, ki so v prid zakonske zveze in na prizivni stopnji temeljito pregleda vse spise.

Posebno pozornost mora branilec vezi nameniti tistim, ki so nesposobni za zakon. Nesposobnost za zakon Zakonik cerkvenega prava omenja v kan. 1095. Za zakon so nesposobne tiste osebe, ki ne morejo zadosti razumno ravnati, ki trpijo zaradi pomanjkljive razsodnosti ali so za zakon nesposobne zaradi psihičnih vzrokov. Zakonske zveze veljavno prav tako ne morejo skleniti tisti, ki trpijo zaradi spolne nezmožnosti (impotence). – V navedenih primerih zakonskih pravd je navzočnost branilca vezi še bolj potrebna in obvezna. V skladu z navodilom DC branilec vezi preveri, če so izvedencem, ki morajo v postopku nujno sodelovati, postavljena jasna vprašanja (DC 56 § 1–4), ki niso pretežka in ne presegajo njihovih strokovnih sposobnosti (DC 56 § 4). Branilec vezi je dolžan natančno pregledati tudi njihove odgovore in preveriti, če so le-ti napisani strokovno in na temelju krščanske antropologije (DC 56 § 4–5). Sodnika opozori na kritična mesta v odgovorih, ki premalo upoštevajo kanonsko-pravne norme.

Ob koncu pravdnega postopka ima branilec vezi pravico, da je vprašan zadnji. Šele po tem, ko je sodnik prejel njegove pisne pripombe (DC 245 § 2), more izreči sodbo. Dolžan je še enkrat preveriti, če so bila pri zbiranju dokaznega procesnega gradiva res upoštevana vsa dejstva, ki koristijo nerazvezljivosti zakona. Njegove pisne pripombe so potrebne za dopustnost sodnikove sodbe. Pripombe morajo biti tehtne in strokovno utemeljene. Branilec vezi je iz zbranega dokaznega procesnega gradiva dolžan ugotoviti, če so bili upoštevani vsi kriteriji, ki ščitijo dostojanstvo zakona, bistvene sestavne dele ali kako bistveno lastnost zakona.

Branilec vezi ničnostno sodbo lahko tudi izpodbija. V primeru, da je sodba na I. stopnji »pro nullitate«, lahko branilec vezi v petnajstih uporabnih dneh, odkar se je izvedelo za objavo sodbe, vloži priziv na višjega sodnika (DC 279 § 1). Sodnik, ki je izrekel sodbo, mora spise skupaj s prizivom poslati višjemu sodišču. Potem, ko prizivno sodišče natančno pregleda utemeljenost priziva branilca vezi, prejšnjo sodbo potrdi ali pa jo v celoti ali delno spremeni. Izpodbijanje sodbe je upravičeno, kadar sodba ni zadosti strokovno utemeljena (DC 279 § 1–2); če ne upošteva izvedenskih mnenj, ki koristijo zakonski zvezi (DC 56 § 4); če se opira na neresnične dokaze in če so prezrta mnenja izvedencev, ki branijo svetost zakona in njegovo nerazvezljivost (kan. 1645 § 2).

Sklep

Po predavanju je sledila živahna razprava, ki sta jo vodila predsednika obeh sodišč. Navzoči so si zadali tudi dve nalogi: poskrbeli bodo za prevod dokumenta Dostojanstvo zakona (DC) in zainteresirane spodbudili k študiju kanonskega prava.

Cerkvena sodišča

Sestavo, delovanje in pristojnosti cerkvenih sodišč na različnih stopnjah določajo in predpisujejo: ZCP v sedmi knjigi z naslovom Postopki (kann. 1400–1752), dokument Dignitas connubii (Dostojanstvo zakona), za rimska sodišča pa tudi apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) in drugi predpisi.

V skladu z ZCP ima vsaka (nad)škofija lahko svoje cerkveno sodišče. V primeru več manjših škofij je eno sodišče pristojno za več škofij. V Cerkvi na Slovenskem je prvostopenjsko Metropolitansko cerkveno sodišče v Ljubljani poleg ljubljanske nadškofije pristojno tudi za škofiji Koper in Novo mesto, prvostopenjsko Metropolitansko cerkveno sodišče v Mariboru pa je poleg mariborske nadškofije pristojno tudi za škofiji Celje in Murska Sobota. Drugostopenjsko sodišče za Ljubljano je Maribor, za Maribor pa Ljubljana. Škofijska sodišča se v praksi posvečajo predvsem ugotavljanju (ne) veljavnosti cerkvenega zakona.

Sodišče tretje stopnje deluje v okviru rimske kurije in se imenuje Rimska Rota. Poleg tega v okviru Svetega sedeža deluje Apostolska signatura, ki je administrativno sodišče za presojo pravilnosti cerkvenih pravnih postopkov za vesoljno Cerkev, obenem pa ima tudi pristojnosti za imenovanja cerkvenih sodnikov na lokalnih sodiščih. Tretje sodišče v okviru vesoljne Cerkve je Apostolska penitenzieria, ki je pristojna za notranje zakramentalno področje. V zadnjem času je bilo v okviru Kongregacije za nauk vere ustanovljeno tudi sodišče, ki presoja kazniva dejanja spolnih zlorab.