Umrl nekdanji poslanec NSi dr. Jože Bernik
Slovenija | 14.10.2011, 23:57
V petek zvečer je v 87. letu starosti umrl nekdanji poslanec Nove Slovenije in nekdanji kandidat za predsednika države dr. Jože Bernik, so za Radio Ognjišče potrdili v NSi. Zadnja leta je z ženo Marijo živel v domu Janeza Krstnika v Trnovem. Leta 2004 je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Ta mu je bil izročen ob njegovi 80-letnici „za zasluge v dobro slovenstva in Slovencem, pri osamosvojitvi in mednarodnem priznanju ter razvoju demokracije v Republiki Sloveniji“.
"Nova Slovenija se dr. Berniku zahvaljuje za vse, kar je naredil za Slovenijo in Novo Slovenijo. V Novi Sloveniji se zavedamo pomembnosti njegove vloge pri razvoju krščanske demokracije in ustanovitvi Nove Slovenije," so ob smrti ustanovnega člana NSi zapisali v stranki.
Nova Slovenija ima ob smrti ustanovnega člana in nekdanjega poslanca NSi dr. Jožeta Bernika odprto žalno knjigo. V žalno knjigo se je mogoče vpisati na sedežu stranke, na Cankarjevi 11 v Ljubljani v ponedeljek in torek, med 10. do 16. uro.
Kratek življenjepis
Jože Bernik se je rodil 13. aprila 1924 v Puštalu pri Škofji Loki. Po klasični gimnaziji v Ljubljani se je kot časnikar začetnik zaposlil pri tedanjem Slovencu, kjer ni ostal dolgo. Med drugo svetovno vojno je kot civilist delal v domobranskem centru. V začetku leta 1945 ga je tedanja oblast zaprla. Ob koncu vojne je zbežal. Prek Avstrije ga je pot vodila v Italijo, kjer je v Rimu študiral najprej novinarstvo in pravo, v Madridu pa še ekonomijo. Nato je odšel v ZDA, kjer je diplomiral iz mednarodne trgovine, leta 1960 pa doktoriral iz prava ter se zatem zaposlil v velikem farmacevtskem podjetju Abbott Laboratories v Ilinoisu blizu Chicaga, kjer je ostal do upokojitve leta 1989, leta 1991 pa postal član SKD. Dr. Bernik je bil leta 1959 pobudnik akademskega društva Sava v ZDA in Kanadi ter Društva slovenskih študij. Je eden od pobudnikov in prvi podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa, leta 1994 prvič, leta 1996 pa je bil ponovno izvoljen za predsednika SSK.
Častni znak svobode
V utemeljitvi ob prejemi zlatega častnega znaka svobode je bilo o dr. Jožetu Berniku še zapisano: „Svetovni slovenski kongres in Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa sta predlagala za odlikovanje dr. Jožeta Bernika, častnega predsednika in enega od ustanoviteljev Svetovnega slovenskega kongresa in njegovega dolgoletnega predsednika. Dr. Jože Bernik je vrsto let živel v Chicagu, kjer je ves čas povezoval Slovence, predvsem pa slovenske študente v tujini. V kraju Lemont, blizu Chicaga je organiziral izgradnjo slovenskega kulturnega doma. Vedno je našel čas za srečanje s Slovenci, ki so si prizadevali v prid svobodne in enotne Evrope ter neodvisne in samostojne Slovenije. Njegov dom je bil odprt za mnoge generacije slovenskih študentov. Vse svoje moči in tudi finančna sredstva ter bogate zveze pri najvišjih predstavnikih ZDA je namenjal razvoju demokracije in uveljavljanju slovenstva in zavedanja o Sloveniji. Zaradi izjemnega prispevka, ki ga je dr. Jože Bernik doprinesel v dobro slovenstva, Slovencem in zaradi njegovih zaslug pri osamosvojitvi in mednarodnem priznanju ter razvoju demokracije v Republiki Sloveniji, je ob 80-letnici odlikovan z Zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije.“
Dr. Bernik je bil leta 2000 na listi Nove Slovenije izvoljen za poslanca. Poleg njega so takrat v poslanske klopi sedli še dr. Andrej Bajuk, Janez Drobnič, Ivan Mamić, Lojze Peterle, Alojz Sok, Marija Ana Tisovec in Majda Zupan.
Dr. Jože Bernik, ki je bil tudi član Malteškega viteškega reda je bil leta 2002 kot poslanec NSi govornik na slovesnoti v Kočevskem rogu pri breznu Pod Krenom. "Kot pričevalci ne moremo biti podobni človeku, ki je pod mernikom in ne upa ven. Resnično je veliko strahu še vedno, toda to bomo morali premagati. Treba je pa tudi to, da zahtevamo od slovenskih oblasti, da preneha z ideološkim terorizmom, da preneha s totalitarno ideologijo, kajti to je povsem neskladno s slovensko ustavo in tudi s slovensko demokracijo, četudi je še zelo nepopolna," je leta 2002 dejal Bernik.
Najava predsedniške kandidature leta 1997
„Dr. Bernik se je kot pravnik uveljavil v širšem svetu in ni nikoli pozabil, da je slovenske gore list, saj je povezoval slovensko skupnost v ZDA in se tudi trudil za ustanovitev slovenske države,“ je leta 1997 ob predstavitvi Bernikove kandidature za predsednika države dejal takratni predsednik SKD Lojze Peterle. Ocenil je, da „predlagani kandidat, ki je leta 1991 postal član SKD, uživa veliko podporo doma in v tujini.“ Po besedah predsednika SDS Janeza Janše, ki je leta 1997 prav tako podprla Bernikovo kandidaturo pa je dejal, da Bernik ustreza štirim temeljnim vrednotam njihove stranke (svoboda, pravičnost, solidarnost in patriotizem), zato je to kandidat, ki si ga socialdemokrati lahko samo želijo. „Bernik je kot prvi podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) in njihov sedanji predsednik v praksi pokazal, da zedinjena Slovenija ni samo neka fraza. Njegova kandidatura je dokaz za to, da v slovenskem narodu ni več pripadnikov prve ali druge kategorije,“ je še leta 1997 dejal Janša.
Govor dr. Bernika leta 2002 v Kočevskem rogu objavljamo v celoti:
Pravkar smo se pri božji daritvi spomini vseh vojnih žrtev zakopanih v tem in mnogih drugih grobiščih po celi slovenski zemlji v vseh treh škofijah.
Od lanske spominske maše je minulo že leto. Ob vsakem obisku najdemo grobišča taka kot so bila, zanemarjena in zapuščena od slovenskih oblasti. Vemo kdo nosi krivdo za to. Vendar to ni popoln odgovor. Tudi sami imamo nekaj krivde na tem in zaradi tega bi rad nas vse popeljal v našo sedanjost, v našo realnost.
Kot romarji in kot kristjani in kot državljani imamo svoje obveznosti do naših mrtvih. Ne samo molitev in dobra dela, tudi dejanja so potrebna. Omenil bom samo nekaj priložnosti, ki smo jih v naših desetih letih zamudili. To je bil greh opuščanja.
Spomnimo se na to in pazimo za naprej. Že leta 1992 nam je zasedanje Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije nakazalo nekaj naših odgovornosti in predlagalo tri stvari, med drugimi:
1. Ugotovitev resnice in opuščanje neresnice je sestavni del sprave; zato je potrebno osvetliti vse dogodke, o katerih se ni smelo javno razpravljati in ovreči neresnične obtožbe;2. Zgodovinski institut naj organizira raziskovanje o vojnih in povojnih dogodkih in s tem prispeva k celotni osvetlitvi vloge Cerkve in laikov,
3. Vodstvo Cerkve naj po svojih močeh posreduje, da se po krivem obsojeni rehabilitirajo.
Nekaj teh predlogov smo izvedli, vendar drugi še čakajo.
Ko je prišel sklic za Sinode treh slovenskih škofij v letu 1997, smo to imeli kot povabilo na vrnitev k bistvenim stvarem nas same in za naš čas. Sinoda je gostovala v ustanovi tako zelo pomembni za Slovensko katoliško gibanje v Škofovih zavodih, zgodovinskih Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Generalna srečanja in diskusije vseh sinodalnih članov so bila v dvorani, ki je bila zaznamovano z kruto preteklostjo. Po koncu vojne, maja leta 1945 se je v tej dvorani začelo odvijati eno od mnogih dejanj največje tragedije v slovenski zgodovini. Tu je povojna komunistična oblast zapirala ujete slovenske vojake iz vrst domobrancev, četnikov in drugih. Pot od tu je za te ujetnike vodila naravnost na morišča. Kraji morišč so postali kraji grobišč.
Velika večina sinodalnih članic in članov je svojo življenjsko pot začela med več desetletij dolgo totalitarno komunistično okupacijo slovenskega prostora in vsega življenja v njej. Tako mnogi niso mogli vedeti ali izvedeti, kaj se je godilo v prav isti dvorani.
Pod pritiskom časa, dela in drugih okoliščin je na tej Sinodi bila opuščena možnost, da bi vsi sinodalni člani in članice izvedeli za nepokopane žrtve genocida in tudi za svojo dolžnost kot kristjani do teh nepokopanih žrtev.
Verjetno je prav tako iz omenjenih razlogov na sinodi bil opuščen dolgo pripravljan in pričakovani dokument z uravnovešeno presojo delovanja Cerkve in kristjanov v brutalnem času vojne, okupacije in krvave revolucije. Ta dokument nam še vedno manjka. Je pa potreben ravno zaradi tega pred tem kar stojimo v naši sedanji realnosti.
V preteklih dveh desetletjih so vsi nasledniki škofa dr. Gregorija Rožmana na sedežu ljubljanske nadškofije skušali najti medsebojni modus vivendi z vsakokratno komunistično vlado. Vsak od teh cerkvenih dostojanstvenikov je ponudil obžalovanje za morebitne napake svojega škofovskega prednika in vernikov. Tudi Slovenska škofovska konferenca je (navajam) "izrazila pripravljenost priznati in obžalovati vse kar se je na katoliški strani in še posebej v imenu katolištva zgodilo nemoralnega, zločinskega in protinarodnega". (v.: France Dolinar, Resnici na ljubo....). Ko to danes presojamo iz zgodovinske perspektive, vidimo, da nobena ponujena roka ni bila sprejeta. Vendar, pred nami je sedaj čisto nov izziv.
Kot veste, lani junija, je bilo v parlamentu prvič jasno postavljeno vprašanje vladi in celemu parlamentu o njihovih namenih za ureditev grobišč. Dobili smo nekaj odgovorov, toda ne vseh. V tem času se je potem zgodila Slovenska Bistrica, z odkritji grobišč in morebitnih zločinov. Slovenska oblast je hitro spoznala nevarnost za svojo verodostojnost in je skušala to z medijskimi posegi opravičit in je tudi zatrdila, da bodo prevzeli vse ukrepe, da se ta stvar razišče. Vendar, mediji so utihnili, tako je tudi vlada. Sedaj se ne dogaja ničesar več.
Vendar, nekaj mesecev kasneje, v lanski jeseni, je vlada objavila deklaracijo z napovedjo o pietetnega pokopa povojnih žrtev. Čeprav je ta deklaracija menda čakala dolgo časa, je vzbudila v nas vseh upanje za končno spremembo državne politike v odnosu do preteklosti in s tem napoved nekega bolj pravičnega pristopa k reševanju krivic storjenih slovenskim ljudem v času komunizma. Pa ne za dolgo. V Državnem zboru je ležal zakon o grobiščih in dolgo je bilo potrebno, da se je premaknil. Lani je slovenska vlada poslala v javnost deklaracijo v kateri naznanja namen ureditve grobišč po pietetnem načinu.
Oglasil se je tudi predsednik države, ki je poudari potrebo po pietetnem pokopu mrtvih v grobiščih in po njegovem mnenju naj bi ta predlog med drugim dokazoval, da bo domovina pokopala svoje mrtve otroke, da bo izkazala spoštovanje vrednot za doseganje najvišjih moralnih vrednot in sprejetje povojnih pobojev kot zgodovinsko dejstvo, ki bo vodilo k spravi.
Vendar v teh dokumentih ni zaslediti prav nobene pietete. Pietete tako, kot jo razume ves civiliziran svet.
V teh dokumentih ne moremo najti niti ene besede obžalovanja za povojni genocid, nobene obsodbe pobudnikov in storilcev genocida in nobene obljube o popravi krivic. Na koncu smo celo opozarjani, da ni namen razprav in razmišljanj o polpretekli zgodovini kakorkoli legitimirati in/ali delegitimirati zgodovinskih dejstev. To pomeni: zgodovine ne bomo popravljali.
Razumljivo je, da naše oblasti potrebujejo tak zakon prav v tem času zaradi Evropske zveze in pride jim prav tudi finančna kriza (o kateri bom še nekaj spregovoril).
Ne bom vas dolgo moril s tem kakšne pasti skriva ta zakon; vendar, moramo vedeti, da ta zakon je utemeljen - in način pokopa utemeljen s trditvijo, da so slovenski domobranci in četniki bili povsem istovetni s klasičnimi kolaboracionisti po drugih državah Evrope. Tam je taka kolaboracija bila globoko ideološka, politična in globalno vojaška. Nobenega od teh elementov ne moremo dokazati slovenskemu domobranstvu.
Že samo ime zakona skriva past: povojne žrtve poriva v vojne čase in s tem hoče zakriti njihovo identiteto, njihovo funkcijo in njihovo vojaško delovanje. Razprava sama v parlamentu nas je kar precej presenetila, kajti nenadoma smo ugotovili, da revolucije nikdar ni bilo. To je povsem razumljivo s tem, da sedanje oblasti skušajo prepričati svet in nas seveda, da revolucije ni bilo, da je bila samo borba proti okupatorju, proti njegovim pomagačem in čista osvobodilna borba.
Druga stvar, ki je zakon ne daje, je zagotovitve: o tem, da bodo finančna sredstva na razpolago, da bo način prekopa in pokopa in vseh drugih postopkov pieteten in pravno utemeljen, zakon ne upošteva domobrancev kot vojake, vendar se ne izraža o tem, tako da bo vlada imela možnost manipulacije, da te pokojne vojake proglasi za civiliste, kar menijo, da jih bo rešilo odgovornosti, da preiščejo vse te zločine, zgodovino in tudi iščejo storilce.
Povem samo to-le, da mi kot pričevalci za naše žrtve, med katerimi so tudi pričevalci za Boga, potrebujejo naše pričevanje v svetu in tudi potrebujejo našo stalno pripravljenost opozarjati vlado in celo slovensko javnost o tem, kakšno dolžnost ima država, do o teh povojnih žrtev.
Tudi moramo vedeti to, da kljub dokumentom, ki so na razpolago in pričajo tako o umoru slovenskih domobrancev ranjencev in drugih, se ničesar ne zgodi. Nihče ni doslej še začel preiskovati vseh grobov, ki so bili strašno oskrunjeni po drugi svetovni vojni, nihče ni raziskoval tega kje so pobiti ljudje, ki so bili pred političnim in komunističnim sodiščem obsojeni na smrt. In teh je bilo veliko.
Zaključil bom samo z eno mislijo: na nas je, da vstopimo v akcijo. Kot pričevalci ne moremo biti podobni človeku, ki je pod mernikom in ne upa ven. Resnično je veliko strahu še vedno, toda to bomo morali premagati. Treba je pa tudi to, da zahtevamo od slovenskih oblasti, da preneha z ideološkim terorizmom, da preneha s totalitarno ideologijo, kajti to je povsem neskladno s slovensko ustavo in tudi s slovensko demokracijo, četudi je še zelo nepopolna.
Mislim, da kot državljani imamo pravico, da nas slovenska država ne hrani s tako ideološko preteklostjo in nas, naše službe in vse ostalo pogojuje s tem, da verujemo v to preteklost.
Torej, na nas je, da se dvignemo, na nas je, da začnemo pričevati in na nas je, da prevzamemo vse pravne in civilne možnosti, ki jih imamo tako doma, kot tudi zunaj slovenske domovine.
