Patriarhova zima
Jože Bartolj
Predstavljam si, da v ponedeljek na skupinski sliki z Gospodom v stavbi ljubljanskega magistrata številni Slovenci niso pričakovali predvsem ene osebe, prvega predsednika svobodno izvoljene slovenske skupščine dr. Franceta Bučarja. Navsezadnje si je kot »oče slovenske ustave« v minulih dveh desetletjih pridobil velik ugled v najširši javnosti.
Ni denimo daleč čas, ko je ljubljanski nadškof v njem prepoznal najprimernejšega kandidata za »veliko slovensko državniško figuro«.
Ne gre za starčevski spodrsljaj
Nič me ne bo presenetilo niti, če se bodo zapriseženi Bučarjevi privrženci zdaj tolažili, češ, izkoristili so ubogega oseminosemdesetletnega starca in ga pahnili v nekaj, česar sploh ne razume. Sam menim drugače. Bučar je bil na magistratu prav tam, kjer je bil po osamosvojitvi skoraj vsa leta. Domala kot Luter je začudenim Slovencem dopovedoval: Tu stojim in ne morem drugače.
Seveda je ves javni pomp, nalepljen na njegovo osebo, marsikaj zameglil. Neskončne počastitve s te ali one strani, avreola disidenta, sloves »kristjana v vrhu Demosa«, stiski roke pokojnega prestolonaslednika in nastavljanje televizijskim kameram v njegovi vili v Pöckingu, nazadnje že sama podoba modrega starčka, vse to je skalilo jasno sliko. Hkrati je mogočno učinkovala najbrž največja moževa vrlina, njegova neomajna zvestoba ideji samostojne slovenske države, ki ga je sploh pripeljala v prve vrste demokratizacijskega in osamosvojitvenega gibanja ob koncu osemdesetih. Z njo je res lahko velik zgled.
Za preteklost s Kučanom naprej
A zaradi Bučarjevih zaslug ne smemo spregledati druge stalnice njegove dolge politične poti. Res je, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo se je trudil za nastanek te države. Ampak ko je bila enkrat tu, je naredil vse, da se ji ne bi bilo potrebno soočiti z demoni lastne preteklosti in bi ostala čim bolj taka, kakršna je bila pred svojim nastankom. Patriarh slovenske osamosvojitve, človek, ki jo je v parlamentu razglasil, se je krčevito upiral in se po vsem videzu še upira temu, da bi bila novonastala slovenska država v čemer koli bistvenem »nova«, drugačna od stare, predosamosvojitvene Slovenije.
Ni naša stvar presojati njegovih motivov, zapišemo lahko le, kar smo v zadnjih dveh desetletjih na lastne oči videli in na lastna ušesa slišali. Profesor Bučar se je po eni strani krčevito upiral pogledu v zgodovinsko zrcalo, ko bi bilo treba ob marsičem dobrem uzreti tudi nepojmljive lumparije, in po drugi strani v imenu proslulega »nacionalnega interesa« vseskozi branil nezdravi podalpski model tovarišijskega kapitalizma. Takšna naziranja so ga pravzaprav že leta 1992 pripeljala k sodelovanju pri podobnem spektaklu kot letos, ko se je dal na razpolago za domiselno »brezplačniško« kampanjo predsedniškemu kandidatu Milanu Kučanu. In ob slednjem ni bil samo v ponedeljek na magistratu, ob njem je bil – četudi se je kdaj za boljši vtis še razhudil družno s prijatelji novorevijaši – vedno takrat, kadar je šlo za ohranjanje nespremenjene, iz preteklosti brez vprašanj uvožene Slovenije.
Zima je
Pot na magistrat se nam tako lahko za hip zazdi žalostno zaključno poglavje politične biografije velikega Slovenca, ampak z njo je ostal zvest samemu sebi. In velikokrat izkazovani nenaklonjenosti spremembam, ki jo najbolj groteskno kaže vsakič, ko kdo predlaga kakšno izboljšavo njegovega najljubšega otroka, slovenske ustave. Takrat dobimo vselej občutek, kot da bi mu nujno nepopolni ustavni tekst narekoval sam Sveti Duh.
Nič čudnega torej, če tako imenovani starosta slovenske demokracije pričakuje od ljubljanskega župana, da bo še enkrat skidal sneg in odgnal »nevarne spremembe« iz že hudo zaledenele države, skrojene po meri Bučarja in tovarišev. Da bo po njegovem rešilnem nastopu še vedno vse tako, kot je bilo. Primejdun, res je zima.
Več komentarjev na Casnik.si
