Prilika o dveh sinovih

| 26.09.2011, 01:14 Blaž Lesnik

Odlomek, ki smo ga danes slišali, je Jezusov izziv vsakemu, ki želi stopiti na pot približevanja Bogu, ne glede na njegovo prepričanje ali poreklo. Prilika je naslovljena na verske voditelje, ki na videz predstavljajo branike vere in hranitelje modrosti, ki se predaja iz roda v rod. Ti so podobni prvemu sinu, ki posluša očeta, a ne izpolnjuje njegovih navodil. Drugi sin pa je tisti, ki ne posluša očeta, a mu nazadnje le prisluhne in izpolni njegovo voljo.

Če oče v priliki predstavlja Boga, kateri od njegovih sinov sem torej jaz, ki razmišljam o tej priliki? Oba sinova sta svojeglava, a to, kar na koncu obvelja, so njuna dejanja ne njun videz.

Še en nauk se torej kaže iz Jezusove prilike. Nikoli ne sodi po videzu, ne pobožnega ne grešnika, kajti nihče ne ve, kaj je v človeškem srcu. Dejanja razkrivajo bistvo človekove osebe, prvi vtis. Na videz pobožni verski voditelj ali pa nekdo, ki na navzven kaže svojo pobožnost, je lahko v sebi razklan in v njem lahko prevladajo naveličanost, pesimizem, zagledanost vase in brezbrižnost do Boga. Po drugi strani pa lahko velik grešnik resnično zahrepeni po Bogu in začne izpolnjevati njegovo voljo. Obeh primerov imamo v zgodovini Cerkve veliko. Kaže, da je Jezus bolj navdušen nad grešnikom, ki se pokesa, kot nad »pravičnikom«, ki se na globoko v sebi na Boga požvižga.

Gotovo se vsak od nas vsaj malo prepozna tako v prvem kot tudi drugem sinu. Jezusova prilika nam daje možnost, da gremo vase in si priznamo, kakšen je naš pristen odnos do Boga. Če mislim, da sem pravičen, je dobro, da pogledam, kakšni so sadovi moje pravičnosti. Če sem upornik, je dobro, da pogledam, zakaj se upiram in kako kljub uporništvu naredim tisto, kar je prav.

MOLITEV

Jezus, tvoj nauk sega globoko v mojo notranjost, če ti le želim prisluhniti. Tvoja beseda včasih reže kot meč, da bi lahko zacelil v meni tisto, kar je zraščeno narobe. Naj mi tvoj nauk danes prinese vpogled vase in mi da pogum, da ti bom sledil polnosrčno in v svobodi spreobrnjenja.

Razmisli:

Kako dobro, misliš, da poznaš samega sebe?

Kako dobro, misliš, da poznaš Boga?

Kako združuješ v sebi lastno in Božjo podobo? Se ujemata ali tepeta?

Če v sebi prepoznaš navidezno pobožnost, kaj lahko storiš, da se spreobrneš?

Če v sebi prepoznaš uporništvo, razmisli, čemu se upiraš in kako lahko storiš tisto, kar je prav.