sv. Vincencij Pavelski
Vincencijev dan
Slovenija
V Ljubljani bo v soboto, 24. septembra 2011, potekal vincencijanski dan pod geslom Zberimo sadove jubileja. Udeleženci bodo premišljevali o vincencijanskemu letu, ki je potekalo od 27. septembra 2009 do istega dne leta 2010. Razglašeno je bilo ob 350-letnici smrti sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.
Srečanje bo potekalo v dvorani Dijaškega doma (v nekdanji sestrski kapeli v zavetišču sv. Jožefa) na Taboru v Ljubljani (vhod s Kotnikove ulice). Ob 10.00 bo skupna molitev, ob 10.15 pa predavanje kardinala Franca Rodeta z naslovom Cerkev danes in jutri razpeta med molitvijo in delom. Kulturni program, ki se bo začel ob 13.30, bo pripravila gledališka skupina Študentskega doma Vincencij z naslovom Gospa poslančeva. Ob 15.30 bo v cerkvi Srca Jezusovega molitev pred Najsvetejšim, sklep pa bo ob 16.00 z mašo.
Življenje sv. Vincencija Pavelskega
Vincencij Pavelski se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy, ki se danes imenuje Staint-Vincent-de-Paul, v jugozahodni Franciji, štiri kilometre od kraja Dax. Med leti 1596 in 1600 je v Toulousu študiral humanistiko in teologijo. Leta 1600 je bil posvečen v duhovnika.
Na francoskem podeželju je v tistem času vladala duhovna in materialna revščina, Vincencijevo soočenje z realnim stanjem pa je bilo posledično glavni povod za ustanovitev misijonske družbe. Ljudje niso bili seznanjeni z osnovnimi verskimi resnicami. Ko je leta 1617 pri Vincenciju neki kmet opravil dolgo življenjsko spoved, je Vincencij ugotovil, da bi se ta zagotovo pogubil, če ne bi opravil spovedi. Naslednjo nedeljo, 25. januarja 1617, je v folevillski cerkvi pridigal o nujnosti življenjske spovedi. Na osnovi omenjene pridige so verniki začeli množično pristopati k spovedi. Vincencij je k sodelovanju povabil tudi jezuite, ki so lahko spovedali vse, ki so to želeli. Vincencij je dogodek določil za ustanovni dan misijonske družbe.
Sv. Vincencija, ki je umrl 27. septembra 1660, je papež Leon XIII. (1878–1903) razglasil za zavetnika krščanskih dobrodelnih ustanov, papež Janez XXIII. (1958–1963) pa je sv. Ludoviko, ki je umrla 15. marca 1660, razglasil za nebeško zavetnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.
V srcu vincencijanske karizme je služenje ubogim in zavrženim; tistim, katerih glas se ne sliši in se ne (z)morejo zavzeti sami zase. Služenje obsega tako telesno kot duhovno pomoč. Ustanovitelja sta poudarjala, da je potrebno presegati pogled zgolj na zunanji videz in v globini trpečega človeka gledati Kristusa samega ter mu služiti. Služenje tako dobiva preroško razsežnost.
