37. redovniški dan
Slovenija
Konferenca redovnih ustanov Slovenije (KORUS) letos pripravlja sedemintrideseti redovniški dan, ki bo potekal v sredo, 21. septembra 2011, v Mariboru pod geslom Resnica posvečenega življenja v »ekonomiji« ljubezni. Redovniški dan že vrsto let ponuja možnost za srečanje, izobraževanje in bogoslužno praznovanje redovnic in redovnikov iz celotne Slovenije, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.
Srečanje se bo začelo ob 9.30 z zbiranjem v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika, ob 10.00 pa bo molitev na Slomškovem grobu. O temi dneva bo ob 11.00 v Slomškovi dvorani na Slomškovem trgu 19 spregovoril p. dr. Peter Lah DJ. Ob 12.30 bo v stolnici maša. Somaševanje škofov in redovnikov bo vodil mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek. Sklep dneva bo ob 15.00 v frančiškanski baziliki Matere usmiljenja.
Bogu posvečeno življenje v Cerkvi
Redovnice in redovniki dan Bogu posvečenega življenja praznujejo 2. februarja. Takrat se spominjamo Gospodovega darovanja v templju (Lk 2,22–38), praznik pa je pod ljudskim imenom poznan kot svečnica.
S praznikom Gospodovega darovanja je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi. Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.
Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.
Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat
Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata).
Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati.
Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.
