20 let gimnazije
20 let Gimnazije Želimlje
Slovenija
Gimnazija Želimlje, prva zasebna gimnazija v Sloveniji, in dijaški dom Janeza Boska v letu 2011 praznujeta 20. obletnico ustanovitve. Osrednje praznovanje je bilo v nedeljo v športni dvorani gimnazije.
Prireditev je potekala pod geslom Čutim življenje. Poleg nekdanjih dijakinj in dijakov sta se je udeležila tudi vrhovni salezijanski predstojnik Pascual Chavez ter minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Nekdanji in sedanji dijaki so z besedo, igro in pesmijo predstavili življenje v ustanovi, ki želi poleg obilice pridobljenega znanja, mladim nuditi kakovostno okolje za dozorevanje. Ob tej priložnosti so izdali tudi jubilejno letno poročilo, ki povzema življenje preteklega leta ter v besedi in sliki predstavlja spomine na pretekli desetletji.
Gimnazija Želimlje in Dom Janeza Boska čutita življenje
Mnoge izrečene besede in spodbude o mladih in mladim v dnevih obiska vrhovnega predstojnika Pascuala Chaveza v Sloveniji so se strnjeno udejanjile v veličastnem praznovanju 20-letnice prenovljene ustanove v Želimljem pod naslovom Čutim življenje, so zapisali v poročilu prireditve na spletni strani gimnazije. Tekst objavljamo v celoti.
Čeprav je dolga vrsta visokih gostov, med katerimi so bili vrhovni predstojnik Pascual Chavez s salezijanskim inšpektorialnim vodstvom, škof Jamnik in drugi zastopniki Cerkve, minister za šolstvo in šport dr. Lukšič z zastopniki državnih in krajevnih ustanov, resnobno zasedla prvo mesto, pa se je ob prihodu mladih nastopajočih takoj spletla domačnost prav med vsemi. Program, ki so ga večinoma oblikovali dijaki sami, sta povezovala bivša dijaka Mateja Ramovš in Jernej Gašperin, oba vešča v besedah, naj si bo pred mikrofonom ali na odrskih deskah.
Ko je predstavnik ustanovitelja, salezijanski inšpektor dr. Alojzij Slavko Snoj, s svojo umetniško besedo pozdravil vse navzoče, mu je na govorniški oder sledil minister dr. Igor Lukšič. Čestital je za pogum, da so salezijanci v negotovem letu osamosvajanja Slovenije ustanovili prvo zasebno šolo v samostojni Sloveniji in pohvalil dosedanje kvalitetno delovanje gimnazije, ki s svojimi uspehi sega v sam slovenski šolski vrh. Tudi dr. Anton Jamnik, predstavnik Slovenske škofovske konference, se je spomnil slovesnega odprtja pred dvajsetimi leti, ko je kot tajnik spremljal nadškofa Šuštarja in ponovil njegove besede, da je želimeljska ustanova duhovni spomenik na leto osamosvojitve Slovenije. Mlade je opogumil, naj s svojim ustvarjalnim nemirom spodbujajo starejše, da ne bodo zapadli v malodušje.
Prof. Jure Emeršič je s pomočjo dijaškega razreda na odru iskrivo orisal dvajsetletno zgodovino, ki je ni pozabil zabeliti z na videz nepomembnimi, a toliko bolj okusnimi ocvirki pripetljajev, izrekov in komentarjev, ki so se nabrali v tej kratki, a polni zgodovini želimeljske ustanove.
Sledila je pestra paleta v pesmi in besedi, ki so jo izvedli znani in manj znani bivši dijaki in sedanji dijaki. Tako so nastopili skupina Rozalije, Aleks Volasko, Tina Gačnik in mešani pevski zbor Gimnazije Želimlje pod vodstvom Polone Stegu. Dijaki pa so pripravili glasbeni kolaž izjav sodijakov in profesorjev na temo Čutim življenje. Temu nista ušla niti ravnatelj gimnazije Peter Polc in ravnatelj doma Peter Končan.
Paradi generacij, ko so na oder stopili predstavniki vseh dvajset generacij maturantov, se je pridružil tudi vrhovni predstojnik Pascual Chavez. V svojem nagovoru je poudaril tri stvari, zaradi katerih je želimeljska ustanova poznana in za katere se ne sme nehati truditi: vzgoja mladih do zrele in polne osebnosti, strokovno podajanje znanja za vključitev v visoko razvito družbo in vzgoja za družbeno odgovorno življenje. Ob koncu se je zahvalil najprej mladim in jih spodbudil k velikim sanjam in iskanjem priložnosti, staršem za zaupanje svojih otrok v skupno vzgojo po krščanskih načelih, ki je temeljna prvina preventivnega sistema, nenazadnje pa navzočnosti ministra dr. Lukšiča kot predstavnika države, ki omogoča pogoje in sprejema sodelovanje pri oblikovanju prihodnje podobe Slovenije.
Mladi Slovenci in Slovenke, ki se v požrtvovalnem delu salezijancev, učiteljev, vzgojiteljev, drugih zaposlenih in sodelavcev oblikujejo v želimeljski ustanovi, po besedah don Pascuala Chaveza niso prihodnost Slovenije, temveč že sedanjost.
Več kot tisočglava množica se je še dolgo v noč v vedrem salezijanskem duhu veselila pod šotorom na zunanjem igrišču, ki je zaradi dežja pokal po šivih, pa ne od utesnjenosti, temveč od čutenja življenja.
