Izseljenci na Premu, nekoliko drugače

| 27.08.2011, 11:53 Matjaž Merljak

V soboto, 20. avgusta 2011, je Društvo Slovencev v Parizu pripravilo srečanje na Premu pri Ilirski Bistrici. Druženje je bilo prepleteno tudi s praznovanjem 20. obletnice samostojnosti Slovenije.

Vročega sobotnega popoldneva, dan pred premskim shodom, je atrij grada Prem, ki je eno najlepših poletnih prizorišč na Bistriškem, privabil nepričakovano veliko ljudi. Bilo je videti mnogo znanih in neznanih obrazov in že povprečno uho je lahko tu pa tam slišalo govorico, rahlo obarvano s tujim naglasom, značilnim za rojake, ki dolga leta živijo v tujini. Skromna vabila in plakati so že prej obetali v marsičem poseben dogodek: praznovanje okrogle obletnice rojstva naše države, ki ga je pripravilo Društvo Slovencev v Parizu. Tudi imena nastopajočih so obljubljala zanimivo kulturno doživetje, saj so bili nanizani in prepleteni znani slovenski umetniki skupaj z domačimi ljubiteljskimi izvajalci …

Predsednica društva in glavna organizatorica prireditve, v sodelovanju TKSD PREM , ga. Ana Stegu Vičič, po rodu s Prema, je na začetku prireditve pozdravila prisotne, med katerimi še posebej Emila Rojca, župana občine Ilirska Bistrica, Primoža Ilešiča iz urada za Slovence po svetu, zadolženega za Slovence v Franciji, predsednika Društva Slovenija v svetu, Branka Zorna, dr. prof. Edvarda Kovača, esejista, filozofa in teologa, »romarja« med Ljubljano -Toulousom in Parizom, ki je tudi predsednik odbora PEN kluba slovenskih pisateljev

V nadaljevanju je z izjemno tankočutnostjo opisala kako vidijo in razumejo svojo domovino rojaki, raztreseni po svetu, in nam, domačinom, izpričala pravo lekcijo o občutenju domovine, ki jo naši čuti zaradi vsakdanjih skrbi in drugih problemov zaznavajo premalo in marsikdaj potisnejo predaleč vstran.

Še posebej je spomnila na pokojnega dr. Andreja Bajuka, izjemnega človeka in državnika, predvsem pa velikega Slovenca, ki mu Slovenija dolguje veliko. G. Bajuk je pred leti pogosto zahajal v pariško slovensko skupnost, kjer je poleg skrbi za Slovence kar izžareval veliko dozo nalezljivega optimizma in so ga zato tamkajšnji Slovenci ohranili v še posebno toplem spominu.

Ga. Vičič nas je seznanila z delom Društva Slovencev v Parizu (DSP): Društvo je nedavno praznovalo 50 let svojega obstoja in je edino tovrstno društvo v Parizu, ki nepretrgoma že pet desetletij združuje rojake, goji slovensko besedo in vztraja v pariški multikulturni zmedi. Pobudo za njegovo ustanovitev je dal sedaj že pokojni prelat Ignacij Čretnik. DSP že od svojega začetka tesno sodeluje s slovensko katoliško misijo in se danes odpira v različne kulturne kroge, saj bo le tako lahko obstalo in nadaljevalo svoje poslanstvo glede na izzive novega časa.

Govornica je poudarila, da Urad za Slovence po svetu redno sofinancira delovanje društva. Zaželela je, da bi bilo tokratno, prvo srečanje v domačem kraju izzvenelo kot skromno, a dragoceno darilo pariškim Slovencem in oddolžitev ob 20- letnici Republike Slovenije, saj so številni člani DSP vidno prispevali k njenem priznanju in prepoznavnosti. Slovenska skupnost in društvo sta bila ambasadorja slovenstva v Parizu in okolici do odprtja prvega slovenskega veleposlaništva.

Zadnja leta se je iz Francije veliko število rojakov za stalno vrnilo v domači kraj.

Zato ni težko zaključiti, da brez Slovencev po svetu Slovenija ne bi bila celovita. Čeprav različni in razpršeni, pa vendarle vsi skupaj sestavljamo Slovenijo: »Zemlja domača ni prazna beseda : le del mojega življenja je in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje« (Ivan Tavčar)

»Moja dežela so hrasti za hišo, ki v zboru mrmrajo. Je zemlja, ki grudi odpira in rane hladi.” (Ana Stegu Vičič)

Ga. Ana Vičič je svoj nagovor zaključila z besedami: »Danes smo vam želeli pričarati nekakšno potovanje ali romanje ob postanku na različnih postajah, med različnimi generacijami, in seveda različnimi svetovi ter občutji. V upanju, da boste nocoj odnesli na svoje domove nekaj novega in da bo to srečanje samo začetek novih idej in pobud za utesnjevanje vezi med tujino in domovino, ki se bodo uresničile.« Posebno iskreno se je za vsestransko pomoč zahvalila pobudniku srečanja, baritonistu Marku Kobalu, ki je pozneje z izjemno interpretacijo tenkočutno izbranih pesmi ob spremljavi citrarja Tomaža Plahutnika navdušil prisotne. Slednji je očaral poslušalce tudi z interpretacijo slovite vodilne melodije iz televizijske nadaljevanke in filma Cvetje v jeseni Med govorci, ki so pozdravili občinstvo, se je oglasil tudi ilirskobistriški župan: priznal je, da so njegovi stiki s pariškimi Slovenci skromni. Menil je, da bi tovrstno srečanje lahko dobilo domovinsko pravico in postalo tradicionalno.

Povezovalka programa Mateja Bizjak-Petit, direktorica Hiše slovenske poezije v Franciji, pesnica, je predstavila svoje pesmi , ki bi jih morali naši ljubitelji dobre poezije vsekakor slišati na samostojnem večeru v Ilirski Bistrici. Opisala je pomen Hiše slovenske poezije v okolju z veliko literarno kulturo in iskrivo napovedovala posamezne točke, dobro znana lokalna imena in skupine dostojno prispevala svoj delež k slavju.

Premce je predstavljal Ženski pevski zbor Prem pod vodstvom zborovodje Vilka Majeriča. Večino članic ženskega pevskega zbora s Kmečkih žena sestavljajo pevke iz Brkinov, prisluhnili smo znanemu domačemu peresu Jožku Steguju, ki je poleg deleža v programu veliko prispeval tudi pri pripravah prireditve. S Krasa je prispela skupina ljudskih pevk Kraški šopek, članic Kulturnega društva Sežana. Nostalgično obarvan je bil prispevek pevke Marjetke Popovski, našim poslušalcem že dobro znane iz različnih nastopov. Tudi Tejo Ljubič, solistko na diatonični harmoniki, večkrat nagrajevano za svoje muzikalične in virtuozne interpretacije dobro poznamo. Pomemben pečat prireditvi je vsekakor prispeval pesnik in igralec Tone Kuntner. Dramatičnost njegovih interpretacij, najprej je prebral nekaj svojih pesmi, se je stopnjevala in dosegla vrhunec z odlomkom iz Cankarja, ki je med obzidjem gradu razvil čustveni naboj redko videnih razsežnosti.

Nastopu je sledila sproščena zabava ob zvokih skupine Lojzeta Bajca in njegovih prijateljev s pevkama Marijo Uljan in Jerico Strle. Slednja, bistriška kulturnica in občinska svétnica, ki tudi predsednica premskega društva TKSP, si je z dragocenim prispevkom in sodelovanjem ostalih članic društva prislužila vso pohvalo.

Prireditev, kakršnih bi si želeli veliko, je nakazala nekaj pomembnih pokazateljev: atrij gradu

Spodobi se, da konec tega pisanja izzveni kot zahvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri uresničitvi zahtevnega “projekta”, ne nazadnje tistim, ki so poskrbeli za materialno plat:

Občini Ilirska Bistrica, TKŠD Prem, Krajevni skupnosti Prem, Grafiki Bor in drugim.

Foto: Pavle Bratina, montaža: Joško Stegu