Kakšne spremembe čakajo osnovno šolstvo?
Politika | 24.08.2011, 17:55 Petra Stopar
Večja kakovost, zagotavljanje pogojev za večjo pravičnost in v vsakem primeru optimalen in uravnotežen razvoj za vsakega posameznika so cilji, katerim sledi novela Zakona o osnovni šoli, ki bo jeseni prišla v parlamentarno proceduro. V novem šolskem letu bodo nekateri predmeti doživeli posodobitve učnega načrta, kar naj bi bil tudi že eden od ukrepov k izboljšanju zagotavljanja bralne pismenosti učencev v Sloveniji. Ta je namreč po zadnjih raziskavah pod povprečjem Evropske unije.
Minulo leto je osnovno šolo obiskovalo okoli 160.000 učencev. Med novostmi preteklega osnovnošolskega leta je bila širitev sofinanciranja malice na osnovnošolce, hkrati pa ukinitev popolnega subvencioniranje dijaške prehrane. Novo je bilo tudi poenotenje zimskih počitnic, kar je povzročilo veliko razburjenja med turističnimi delavci. Na ministrstvu za šolstvo in šport kljub temu vztrajajo, saj je minister Igor Lukšič v šolskem koledarju za prihajajoče leto določil začetek enotedenskih počitnic tretji ponedeljek v februarju.
Številčne ocene se zdaj vračajo tudi v tretji razred
Kar zadeva urejanja zakonodaje, vlada med letošnjimi počitnicami ni počivala, saj je julija potrdila predlog sprememb zakona o osnovni šoli. Predlog novele daje poudarek načelu enake dostopnosti znanja za vse učence. Prva in morda najzanimivejša sprememba je uvedba številčnega ocenjevanja že tretjem, in ne šele v četrtem razredu. „Gre za izkušnje, ki jih je uvajanje devetletke prineslo, ta člen je že bil spremenjen, saj se je tovrstno ocenjevanje nekoč začelo v petem in nato še v četrtem razredu, praktično s tem so se spremenili tudi učni načrti, predvsem za slovenščino in pa obdobje opismenjevanja otrok, najbolj pogosto pa je na ta problem opozarjala strokovna javnost, predvsem sami starši,“ je razloge za spremembo v sredini oddaji Pogovor o pojasnil generalni direktor Direktorata za vrtce in osnovno šolo Boris Černilec. V svetih staršev premik na zgodnejše ocenjevanje s številkami pozdravljajo, saj kot je prepričan predsednik novoustanovljene Zveze aktivov svetov staršev Slovenije prof. dr. Anton Meden, „iz opisnih ocen starši večkrat težko ugotovimo, koliko pravzaprav otroci sploh znajo“, to pa jasno povedo „tradicionalne ocene od ena do pet“.
Obvezen prvi tuji jezik že v drugem, in ne šele v tretjem razredu
Druga novost, ki jo novela prinaša, je obvezno poučevanje prvega tujega jezika že v drugem razredu, če bodo učenci ali starši želeli, pa se bodo zanj prostovoljno lahko odločili tudi že v prvem razredu, torej pri šestih letih. Drugi tuji jezik se bo možno učiti od četrtega razreda dalje, vendar to ne bo obvezno. „Tudi na račun tega razmisleka je dana nova možnost izbirnim predmetom v sedmem, osmem in devetem razredu, kjer se bo izbirnost povečala za uro na teden,“ pojasnjuje Černilec. Vpeljavo obveznega prvega jezika že v drugem razredu predsednik Združenja ravnateljev Slovenije prof. Alen Kofol pozdravlja: „Vidimo, da se otroci spoznavajo s tujimi jeziki preko različnih medijev in že zelo zgodaj, pa tudi mislim da bo učenje tega tujega jezika potekalo na osnovah, na igri, in mislim, da ne bi smelo predstavljati hujše težave.“ Dr. Fani Nolimal z Zavoda za šolstvo RS je ob tem opozorila, da „Slovenija dejansko zaostaja s poučevanjem tujih jezikov, ker nekako po starosti nismo bili povsem primerljivi z najbolj razvitimi evropskimi državami, tako da je ta sprememba dobrodošla“. Učenec, ki v četrtem, petem in šestem razredu za neobvezni izbirni predmet ne bi izbral drugega tujega jezika, pa bi imel možnost, da izbere neobvezni izbirni predmet s kakega drugega področja.
Na nacionalnem preverjanju znanja bodo še potrebni popravki
Širi se tudi področje nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), in sicer je poleg šestega in devetega razreda nacionalno preverjanje znanja predvideno tudi za tretji in osmi razred. To preverjanje bi bilo obvezno v tretjem, šestem in osmem razredu, ne pa tudi v devetem. Kot je znano, so dosežki NPZ dodatna informacija o znanju učencev in se podatki ne uporabljajo za razvrščanje v nadaljnjo šolanje, a kot priznava Černilec, je „sam pomen in vloga, predvsem tistega, kar se dogaja v praksi, in kar bi učitelj lahko uporabil pri delu neposredno v oddelku, torej implementacija, problem“. Na tem področju zato z Zavodom za šolstvo in s pomočjo Republiškega izpitnega centra pripravljajo spremembe. „Gre za stališče, da učitelj otroka spremlja, da je pravzaprav podatek v tretjem razredu za to spremljavo tudi nujno potreben,“ dodaja direktor Direktorata in nadaljuje, „da imajo rezultati na koncu devetega razreda sicer odlično sporočilno vrednost, ampak uporabnost v praksi se je izkazala za pomanjkljivo“. Večno vprašanje glede verodostojnosti rezultatov NPZ je v imenu svetov staršev izpostavil tudi Meden: „Ti rezultati NPZ otrokom nikjer ne štejejo, niti ni to šolska ocena, zaradi česar otroci niso motivirani.“ Ob tem je pripomnil, da bi veljalo razmisliti, kako učence motivirati. „Mogoče tako, da bi bila izvedba enostavnejša – mislim, da ta popravljena novela to celo omogoča – ali pa da bi iz tega otrok pri predmetu dobil eno redno oceno ali kaj podobnega.“
Bralna pismenost slovenskih učencev
Mednarodna raziskava PISA za leto 2009 je pokazala na nekoliko slabšo bralno pismenost slovenskih učencev, pred kratkih opravljena študija na ravni Evropske unije pa je pokazala, da ima težave pri branju v Evropi vsak peti petnajstletnik. V Sloveniji je takšnih učencev 21 odstotkov, kar našo državo po besedah Nolimalove uvršča pod povprečje Evropske unije. Stanje, ki je merjeno s PISO, tako „kliče po določenih spremembah na vseh ravneh, tako na ravni šol kot družinskim in širših družbenih okolij, na ravni šolskega sistema, morda tudi na ravni izobraževanja sistemov“. Po oceni Medena je to, da ima 21 odstotkov petnajstletnikov v Sloveniji težave z branjem, „visoka številka“. Meni, da lahko pri izboljšanju stanja veliko vlogo odigrajo starši, vendar že v obdobju pred šolo, se pa je treba problema „lotiti širše“. V imenu učiteljske stroke je Kofol namignil, da bi morda bila rešitev za boljšo bralno pismenost v tem, da se malo bolj razširi in bolj utrdi začetno opismenjevanje branja in pisanja. „Mislim, da je treba začeti razmišljat tudi o tem,“ zaključuje Kofol.
