Umrl kardinal Alojzij Ambrožič
Slovenija | 26.08.2011, 20:13 Matjaž Merljak
V Torontu je danes (26. avgusta 2011) po dolgotrajni bolezni v starosti 81 let umrl upokojeni nadškof, kardinal Alojzij Ambrožič. Bil je deveti torontski nadškof v letih 1990-2006. Pokojni kardinal je bil 56 let duhovnik in 35 let škof. Njegovo škofovsko geslo je bilo Iesus est Dominus (Jezus je gospod).
Alojzij Matej Ambrožič se je rodil 27. januarja leta 1930 v Gabrju pri Dobrovi pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok. Maja 1945 je njegova družina pobegnila iz Slovenije na avstrijsko Koroško, kjer je v različnih begunskih taboriščih mladi Ambrožič končal visoko izobrazbo. Septembra 1948 se je družina preselila v Kanado. V Torontu je začel svoj teološki študij, ki ga je nadaljeval in končal v Würzburgu z doktoratom.
Sprva je bil profesor na Teološki fakulteti v Torontu, nato pa je leta 1976 postal tamkajšni pomožni škof. 17. marca 1990 je postal torontski nadškof in metropolit, upokojil se je 16. decembra 2006.
Prvi Slovenec na konklavu
18. januarja 1998 ga je takratni papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Tako je postal eden izmed treh slovenskih kardinalov. Prvi je bil leta 1899 imenovan Jakob Missia, kot drugi je bil imenovan pokojni Alojzij Ambožič, leta 1998, leta 2006 pa je bil za kardinala imenovan še nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode, ki je za naš radio o pokojnem kardinalu Ambrožiču povedal:"Njegova povezanost s Slovenijo je bila vedno zelo močna in zelo globoka. Se spominjam, ko je Slovenija postala samostojna, je z neverjetnim navdušenjem pozdravil ta slovenski korak. V Družini je takrat izšla ena njegova izjava, ki je po mojem ena najlepših, najtoplejših, navdušujočih izjav ali pozdravov novorojeni državi Sloveniji. Dejansko je Slovenija zelo veliko pridobila s kardinalom Ambrožičem zaradi vidnega mesta, ki ga je imel v Cerkvi in Kanadi. Zato bi lahko rekli, da ima Slovenija nedvoumno neki dolg hvaležnosti do kardinala Ambrožiča."
Ambrožič je prvi slovenski kardinal, ki je sodeloval na kakšnem konklavu, in sicer je bilo to po smrti papeža Janeza Pavla II., na konklavu leta 2005, na katerem so izvolili njegovega naslednika Benedikta XVI.
Kardinal Ambrožič je sodeloval v več Vatikanskih odborih povezanih s priseljevanjem, kulturo, čaščenjem in gospodarstvom. V času njegovega vodenja torontske nadškofije je bil gostitelj Svetovnega dneva mladih leta 2002, ki je vrhunec dosegel z mašo papeža Janeza Pavla II., ki se je je udeležilo več kot 750.000 romarjev.
Torontski nadškof Thomas Collins, Ambrožičev naslednik, je v sožalju družini Ambrožič in katoličanom v nadškofiji zapisal, da je pokojni veliko prispeval za duhovno življenje nadškofije. „Njegova modrost, znanje in ljubezen do duhovništva bo ostala z nami vsemi,“ je zaključil.
Alojzij Ambrožič je ob imenovanju za kardinala bralcem Ognjišča in poslušalcem Radia Ognjišče namenil naslednje besede: „V Sloveniji se je Cerkev v tistih strašnih letih - in lahko jih imenujemo strašna, ker so taka tudi bila - silno dobro držala. Tu si Slovenci nimate in nimamo kaj očitati. Drugače pa je glede državljanske zavesti: v Slovench je še preveč občutka, da obstajajo neki maziljenci, izbranci, ki imajo predpravico do oblasti. Tu se mi zdi, da bodo morali Slovenci, tako posamezniki kot skupnost, šele dozoreti v zavesti, da smo vsi enakopravni.“
Kardinalov bo ležal v katedrali svetega Mihaela, datum in ura pogreba še nista določena.
Od kardinala vsi še več pričakujejo
Pogovor z Alojzijem Ambrožičem, drugim Slovencem s "kardinalskim klobukom"
Če se nekaj zgodi samo enkrat v sto letih, je to res enkraten in zanimiv dogodek. In nečemu podobnemu smo priče te dni Slovenci. 21. februarja 1998 bo prejel "kardinalski klobuk" torontski nadškof Alojzij Ambrožič. Skoraj sto let je že minilo, odkar je bil zadnji Slovenec imenovan za kardinala. Veseli smo, da moremo v Ognjišču predstaviti človeka, oblečenega v škrlatna oblačila. Ni pa prvič, da bo spregovoril za Ognjišče, saj je bil kot torontski pomožni škof gost meseca že pred dvajsetimi leti (november 1977). Za to pripravljenost se mu tudi najlepše zahvaljujemo, saj boste iz pogovora zvedeli, da je bil tiste dni po imenovanju in okrog konzistorija v Rimu zelo zaposlen.
Najprej vam, spoštovana eminenca g. kardinal, iskreno čestitamo ob imenovanju. V slovenskih občilih smo lahko zasledili, da ste ob imenovanju prejeli precej čestitk. Je vaše imenovanje vzbudilo več pozornosti v Sloveniji ali v Kanadi?Na to pravzaprav težko odgovorim, ker ne poznam dovolj, kako je moje imenovanje odmevalo v Sloveniji. V angleški Kanadi in zlasti v Torontu, je imelo imenovanje velik odmev, manj pa seveda v francoski Kanadi.
Predvidevam, da so vas v dneh po imenovanju ljudje zasuli s pozornostmi in da se je povečalo tudi zanimanje medijev za vas. Je bilo naporno? Ste si že uspeli odpočiti?Prvi teden je bil res naporen in sem bil zelo zaposlen. Vsa občila: televizijske in radijske hiše, časopisi, vsi so želeli pogovor z menoj. Priznati moram, da je bilo včasih že naporno in celo dolgočasno, ker so se vprašanja ponavljala. Še vedno pa prihaja pošta. In ko se vrnem iz Rima, s konzistorija, bom moral odgovarjati na čestitke. Vsaj, dve, tri tajnice bodo morale nekaj dni krepko delati.
Se je kakšen od medijev spodtaknil nad dejstvom, da ste tujec?
To ne. V Torontu bi bilo to nesprejemljivo, ker je tu veliko tujcev. Nekateri so se pa "spodtaknili" nad mojim strogim zagovarjanjem katoliško načel. Tega nisem nikoli skrival in sem bil glede tega vedno zelo jasen.
Že doslej ste bil zelo zaposleni. Kakšne dodatne dolžnosti vas sedaj, ko ste postali kardinal, še čakajo?
Ta trenutek težko rečem, ker še ne vem, kaj sveti oče pričakuje od mene. Ker poznam življenje svojega predhodnika, kardinala Carterja, vem, da so se njegove obveznosti in delo pomnožile, ko je postal kardinal. Vsak kardinal je namreč član raznih vatikanskih komisij, je v raznih delegacijah, predstavništvih. Pa tudi civilna oblast in mediji pričakujejo več od kardinala in vse to mu vzame precej časa. Vsaj v Ameriki tudi poslovni svet pričakuje več od kardinala. Zdi se mi tudi, da bom odslej še večkrat v Rimu. Doslej sem bil član kongregacije za kler, član sveta za kulturo in za emigrante.
Ob imenovanju ste dejali, da vas je ta čast doletela zaradi mesta, ki ga zasedate, saj ste torontski nadškof. Gre za veliko škofijo. Bi jo lahko podrobneje predstavili? Pa katoličane v Toontu in torontski škofiji?Zanimiv je ta podatek: Ko je leta 1948 naša družina prišla v Kanado, je bilo tu najbrž manj kot deset odstotkov katoličanov. Sedaj pa jih je nad 40 odstotkov. In to je že lepo število. Naša škofija ni omejena samo na mesto Toronto, ampak zajema tudi okolico. Tako je katoliška Cerkev tukaj najštevilnejša krščanska Cerkev in stalno raste. Vsako leto moramo ustanoviti eno ali dve novi župniji. Vedno gradimo nove cerkve. Večkrat v medijih zasledimo mnenje, da se cerkve praznijo, medtem ko je moja izkušnja ravno nasprotna, saj so naše cerkve zelo polne. Morda je katera cerkev v strogem središču mesta res nekoliko prazna, sicer pa ne. Župnije ustanavljamo, ker se množi prebivalstvo in ker se priseljujejo vedno novi ljudje. V zadnjih letih prihaja veliko Azijcev: Filipinci, Korejci, precej Vietnamcev, ljudje iz Indije, pa Kitajci, zlasti s Formoze in iz Hongkonga. Posebno med Kitajci in Korejci je ogromno spreobrnjencev. V kitajski fari imamo vsako leto nad 250 novih krstov. To je sedaj že nekaj normalnega. Okrog 40 odstotkov kristjanov redno hodi ob nedeljah v cerkev. V zadnjih letih - vsaka tri leta pozorno pregledamo podatke - je število nedeljnikov poskočilo za kakšne tri odstotke. Za tako stanje sem Bogu hvaležen. Torej ne drži, da se cerkve praznijo.
Preden ste postali torontski nadškof, ste bili pomožni škof. Koliko pomožnih škofov imate sedaj, da vam pomagajo pri vodstvu nadškofije?Imam štiri pomožne škofe. Škofija je razdeljena na štiri regije in vsak pomožni škof ima nekaj vseškofijskih odgovornosti: npr. diakoni, redovniki, katoliška vzgoja, potem pa ima še vsakdo svojo "regijo", svoje področje, v kateri je okrog 70 župnij in zanje pastoralno skrbi.
V Torontu in sploh v Kanadi živi tudi precej Slovencev. Tudi vsi vaši bratje in sestre so tu. Kako gledate na prihodnost teh Slovencev?
Zanimivo je, da mi je sam sedanji papež nekoč rekel, da je nekdo lahko Poljak, čeprav poljsko ne zna več. Pri Italijanih je tako stanje kar pogosto. Podobno je pri severnih Nemcih, drugače je pri tistih Nemcih, ki so živeli raztreseni po Evropi (npr. Banat, Sudeti...). Važno je, za koga se on šteje. Za narode iz vzhodne Evrope pa jezik veliko več pomeni za narodno zavest. Pa še glede Slovencev v Kanadi: Če ne bo novih priseljencev, ne moremo pričakovati, da bo jezik živel dlje kot do tretje generacije. Angleški svet je zelo močan in tu bo prevladala angleščina.
Preden ste bili posvečeni v škofa, ste bili univerzitetni profesor. Vaša specializacija je bila Sveto pismo. V slovenščini imamo dve vaši knjigi s svetopisemsko tematiko. Znano pa je, da se niste ukvarjali samo s teologijo. "Moram omeniti tudi literaturo, ki je imela svoj izkustveni in psihološki pa tudi idejni vpliv," ste dejali. Kako ste usklajevali obe zanimanji za teološko znanost in za književnost?
Med tema dvema zanimanjima ne vidim nasprotja. Vsaka literatura je več kot samo literatura. Vsaka književnost izreka neko razmerje do realnosti, razmerje do življenja. Denimo Shakespeare, ki ga rad berem in gledam na odru, je v svoja dela zapisal skoraj vsa človeška čustvovanja. Svoje dni sem zelo rad bral ruske pisatelje. Ti izpovedujejo neki pogled v človeka in na njega ter na resničnost, ki je zelo soroden s teologijo.
Kot škofu vam je še uspelo najti čas za urejevanje Celovškega zvona in za predavanja. Predavali ste v Dragi, imeli duhovne vaje za slovenske duhovnike. Upate, da boste v prihodnje, mislim kot kardinal, še lahko predavali ter na podoben način delovali v korist Cerkve?
Kot urednik Celovškega zvona nisem imel veliko dela. Srečeval sem se z drugimi uredniki. Glavno delo je bilo namreč opravljeno v Celovcu. Upam pa, da bom lahko še imel kakšne duhovne vaje za duhovnike. Za to poskrbi g. Jože Kopeinig iz Tinj na Koroškem. Menim, da bom za to imel še čas, saj si čas človek sam razporeja in razporedi, kaj je zanj bolj ali manj važno. Skoraj si ne zmorem predstavljati življenja brez študija, branja, duhovnih vaj...
Kanada je znana kot država, kjer vlada strpnost tako do tujcev kot tudi med pripadniki različnih Cerkva. Spet bi se navezal na vaše besede, izrečene pred dvajsetimi leti, da je laže biti duhovnik v Ameriki kot v Evropi. Velja to še vedno? Kaj bi rekli glede tega problema, ko se v Sloveniji srečujete z nestrpnostjo do vernikov in katoliške Cerkve?Še vedno drži, da je laže biti duhovnik v Severni Ameriki kot v Evropi. V Severni Ameriki je duhovnik oče (father), v Evropi pa je gospod. V irskem katolištvu, ki je nekakšna osnova vsemu severnoameriškem katolištvu, je bil duhovnik izredno blizu kmetu in delavcu. Tudi drugi emigranti, ki sicer prihajajo iz antiklerikalnih okolij, so odkrili, da je bil ob njihovi preselitvi v novo okolje duhovnik skoraj edini človek, ki se je brigal zanje. Zato imajo do duhovnika izredno prijazen odnos. Tudi nekatoličani ga sprejemajo kot predstavnika katoliške skupnosti, čeprav danes vedno bolj prihajajo na površje laiki, kar je čisto pravilno. Menim pa, da nestrpnost, ki vlada v Sloveniji, korenini v strahu, da bi nekateri izgubili svoja "korita".
Pritrdili ste mnenju Alojza Rebule, da je Severna Amerika manj razskristjanjena od Evrope. V čem se kaže ta manjša razkistjanjenost?
V severni Ameriki hodi več katoličanov redno k maši kot v Evropi, tako v mestih, kakor na deželi. Ni jih sram, da so katoličani in tega ne skrivajo. Podobno je s protestanti. Če veruje, bo brez nestrpnosti do drugih povedal, da veruje. Neki judovski rabin mi je povedal pomenljiv dogodek iz Pariza. Ko je v podzemski železnici bral Sveto pismo v hebrejščini, ga je podzavestno tako obrnil, da nihče ni mogel videti, kaj bere. V Severni Ameriki človek tega ne bi podzavestno naredil.
Kanada je znana po svoji multikulturalnosti, sobivanju več kultur, v Evropi pa je Cerkev velikokrat nosilka narodne istovetnosti. Kako se vaša Cerkev, sestavljena večinoma iz priseljencev, srečuje s pojavom različnosti kultur?Multikulturalnost je pogojena s tem, da veliko ljudi, ki tu živi, ni bilo tu rojenih. Če bi se priseljevanje ustavilo, bi ta multikulturalnost izginila. V Kanadi bo ostala angleščina, francoščina in,upam, vsaj kakšen indijanski jezik. Če bodo Indijanci hoteli preživeti, se bodo morali dogovoriti za enoten jezik. Res pa je, da tu vlada velika strpnost med različnimi narodnimi skupinami. Prva leta našega bivanja v Kanadi se nam je zgodilo, da smo npr. na avtobus govorili slovensko in nam je kdo rekel, naj govorimo angleško. Danes se to ne bo več zgodilo.
"Če je kdo ponosen na svoj narod, potem lahko razume drugega, ki je ponosen na svojega," ste dejali v pogovoru za Ognjišče leta 1977 ter nadaljevali: Jaz se imam za Slovenca in Kanadčana. Ljubite Slovenijo in Kanado. "Vaša slovenščina" je res lepa. Kako ste se počutili ob osamosvajanju Slovenije? Kaj ste storili v Kanadi v podporo naše samostojnosti?
Zelo sem bil ponosen, ko se je Slovenija osamosvajala. Naj konkretno povem, da sem se vedno imel za Slovenca. Jugoslavijo sem dom doživljal kot "poroko v sili" Slovencev z drugimi južnoslovanskimi narodi. Nisem bil proti Jugoslaviji, a najprej sem bil Slovenec. Ko sem v preteklosti Kanadčanom rekel, da sem iz Slovenije, so vprašali: Kje pa je to? In razlagati sem moral sestavo Jugoslavije. Sedaj je drugače. Vojna za Slovenijo je v medijih izredno močno odmevala. Naši mediji so pozorno spremljali boj Slovenije in gledali nanj kot na boj Davida proti Goljatu. Kanadska vlada je bila vsaj na začetku zelo rezervirana. Na naše peticije smo dobivali samo vljudnostne odgovore, ki pa praktično niso nič pomenili. Smo pa "pritiskali", kjer se je le dalo. Konkretno: govorili smo o boju Slovenije in denarno podpirali Slovenijo.
V Kanado ste prišli leta 1948 in ste leta 1955 postali duhovnik. Najbrž se je od vašega prihoda do danes v marsičem spremenila vloga vere, Cerkve in duhovnika v družbi. Katere so po vašem bistvene spremembe? V čem vidite dobro stran sprememb?
Dobre strani so povezane predvsem z drugim vatikanskim cerkvenim zborom. Najprej je tu ekumensko sodelovanje. Sodelujemo s protestanti, ki jih je tu kar precej, in s pravoslavnimi, ki so manjšina. Razlikujemo se in tega se zavedamo, a to ni ovira, da ne bi sodelovali na teološkem, socialnem in drugih področjih. Imam občutek, da se tudi "sveta", družbe manj bojimo, da smo se znebili raznih strahov. Naša družba se zelo sekularizira, krščanska etika se mora v javnosti boriti za svoj obstoj. Leta 1948 splav sploh ni bil sprejemljiv, danes pa je na žalost že zelo "sprejemljiv". Podobno je z raznimi spolnimi sprevrženostmi. Predstavniki teh pogledov sebe predstavljajo kot napredne, borce za pravico... Različne stvari, ki jih je človek prej vzel kot samo po sebi umevne, sedaj niso več.
Petnajst let vam je bilo, ko ste kot begunec šli iz Slovenije. Kako pa je bilo pri vračanju v času totalitarizma? Ste kdaj imeli probleme?
Nikoli nisem imel problemov. Vsaj zavedal se jih nisem. Prvič sem se vrnil leta 1960, ko je bila Slovenija še precej zaprta. Javiti sem se moral na policiji, pokazati svoj potni list, da sem smel ostati v Sloveniji. Reči moram, da so se vedno lepo pogovarjali z menoj. Nekdo mi je pripovedoval, da so mi sledili, kod hodim, s kom se družim, a se jaz tega nisem niti zavedal. Res pa je, da nisem iskal konfliktov, da bi se npr. prerekal s kakšnim komunistom. Obiskoval sem sorodnike in prijatelje, maševal, pridigal...
Opažate kakšno razliko, ko prihajate v samostojno Slovenijo ali ko ste prej prihajali v času nedemokratičnega režima?Najprej opazim, kaj vse se sedaj lahko naredi, ker in se prej ni moglo. Imate svobodo. Na žalost nimate čisto demokratičnih časopisov, mislim na dnevnike. Imate Radio Ognjišče. Kaj vse danes lahko napiše Družina, kar prej niti misliti niste mogli. Prej so razne teme bile tabu. Zdi se mi važno, da lahko postavijo plošče pobitim ljudem npr. domobrancem. Sedaj se lahko vsaj na glas pove, da so bili nekateri ljudje pobiti, da so po drugi svetovni vojni izginili. Lahko opažam svobodo govora, ki mi je zelo draga. Dejstvo je, da so politične stranke. Imate državni zbor, kjer se razpravlja in odloča o resnih in pomembnih temah. Razumeti morate, da stanje gledam od zunaj, iz demokracije, Kanada ne bi znala biti nedemokratična.
Gotovo veste, da se v Sloveniji pripravljamo na sinodo. Ste tu pri vas, v vaši škofiji imeli sinodo in nam lahko podate kakšno svojo izkušnjo?Na žalost naša škofija še ni pripravila svoje sinode. Sem pa že tudi sam pomislil na sinodalni proces. Vendar se mi zdi moja škofija preveč raznolika, da bi lahko prišli skupaj. Kajti v različnih narodnih skupinah je tako raznoliko življenje, da bi ga težko "zlili" v enovito snov. Včasih se vprašam, kakšno bo katolištvo v Kanadi, ki bo povzelo tradicije, filipinskega, evropskega, južnoameriškega, kitajskega in drugih tradicij? Zaenkrat je še zelo raznoliko. Imamo različne svete in predstavništva, a še nismo pripravljeni, da bi začeli sinodalni proces. Vem pa, da je za sinodalni proces in načrt važno, da je realističen. Če ljudje začnejo "sanjati" o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov!
Prejeli ste več povabil, da bi prišli v Slovenijo. Ali že veste, kdaj se bo to zgodilo?Ne, ne vem. Razne misli imam, a se bom najprej moral pomeniti z ljubljanskim nadškofom Rodetom in seveda z župnikom moje rojstne župnije Dobova.
Zahvaljujemo se vam za čas, ki ste ga namenili pogovoru za bralce Ognjišča in poslušalce Radia Ognjišče. Bi morda dodali še sklepno misel?V Sloveniji se je Cerkev v tistih strašnih letih - in lahko jih imenujemo strašna, ker so taka tudi bila - silno dobro držala. Tu si Slovenci nimate in nimamo kaj očitati. Drugače pa je glede državljanske zavesti: v Slovench je še preveč občutka, da obstajajo neki maziljenci, izbranci, ki imajo predpravico do oblasti. Tu se mi zdi, da bodo morali Slovenci, tako posamezniki kot skupnost, šele dozoreti v zavesti, da smo vsi enakopravni.
