Bogu hvala za 9. radijske počitnice

Slovenija | 04.07.2011, 11:13

Tokratne radijske počitnice so vsaj za nekatere trajale polnih deset dni, saj so posamezni avtobusi s počitnikarji šele danes navsezgodaj prispeli na svoje končne postaje v Domžale, Kranj, Novo mesto, Celje in globlje na Štajersko. Sicer pa je nedelja minila v znamenju zahvale Bogu za vse lepo, kar smo v teh dneh doživeli. To zahvalo smo izrekli z nedeljsko sveto mašo v svetišču Usmiljene Ljubezni v Collevalenzi, sredi sončne Umbrije.

Na poti v Collevalenzo

V Gospodov dan smo se prebudili v mestu Fiugga jugozahodno od Rima, kjer se zaradi ugodnih cen pogosto ustavljajo romarji in drugi obiskovalci večnega mesta. Preprosti a skrbno urejeni družinski hoteli so nudili prenočišče z večerjo in zajtrkom posameznim skupinam počitnikarjev. Ob deveti uri smo sedli na avtobuse in nadaljevali pot proti domu. Po slabi uri vožnje smo v daljavi na levi strani lahko opazovali velikansko mesto Rim nad katerim se je na obzorju dvigala veličastna kupola bazilike Sv. Petra, komaj opazna s prostim očesom, a zadosti velika, da je kraljevala nad morjem belih stavb. Zmolili smo še rožni venec in že smo prispeli v Umbrijo, deželo papežev in svetnikov. Naš cilj ni bil Assisi, rojstni kraj Sv. Frančiška, ampak Collevalenza, kjer je pred šestdesetimi leti skupnost sester in bratov usmiljene Ljubezni. Med obema vojnama jo je ustanovila španska redovnica mati Speranza, ki se je 18. avgusta 1951 naselila na hribu na katerem stoji vasica Collevalenza.

Svetišče usmiljene Ljubezni

V nekaj letih je ta kraj postal središče duhovnosti, ki skuša ljudem približati Boga kot ljubečega Očeta, vedno pripravljenega sprejeti izgubljenega sina. Govori o Bogu, ki ostaja zvest prijatelj, pripravljen priti pomagati, nas opravičiti in se za nas žrtvovati. Prva kapela usmiljene Ljubezni je na tem kraju zrasla leta 1955, deset let zatem pa so zaradi števila romarjev postavili današnje svetišče s kripto, obdano z mogočnimi pol-stebri in velikim stožcem na strehi, ki se dviga v nebo. Ta simbolizira človekovo iskanje poti do Boga in njegovo sklanjanje k človeku. V svetišču ima posebno mesto križani Kristus, ki nas objema z razprostrtimi rokami. Tudi prosto stoječi zvonik je oblikovan kot velikanski križ ob svetišču. Svetišče je leta 1981 obiskal papež Janez Pavel II. in v njem spregovoril o okrožnici „O Božjem usmiljenju“, ki jo je napisal leto pred tem. Pozneje je svetišču podelil naslov „mala bazilika“. Ob svetišču je zraslo več stavb, ki predstavljajo materno hišo sinov usmiljene Ljubezni z domom za mlade, ki ga vodijo sestre iste kongregacije. Tam je tudi vodnjak, ki mnogim poteši telesno in tudi duhovno žejo; od vznožja hriba se do svetišča vije križev pot.

Še zadnjič pri oltarni mizi

V svetišču usmiljenje Ljubezni smo se počitnikarji še zadnjič zbrali skupaj pri sveti maši. Nadškofu Alojzu Uranu so se pri oltarju pridružili duhovniki Franci Trstenjak Vinko Vegelj, Janez Gerčar, p. Robert Bahčič in Drago Cvetko, ki je tudi pridigal. Spregovoril je o razliki med preračunljivo in zastonjsko ljubeznijo. Slednjo nam podarja usmiljeni Oče, čeprav smo je nevredni. Nadškof Uran je pred sklepom svete maše izrekel zahvalo Bogu in nam zaželel, da bi telesno okrepljeni in duhovno obogateni še dolgo črpali moč iz počitniških dni. Dodal je, naj ostanemo povezani z Radijem Ognjišče tudi kot zvesti poslušalci, saj so počitnice končane, radio pa ostaja naš spremljevalec. Pri oznanilih, ki so sledila, je urednik Franci Trstenjak povzel celotno dogajanje in se pri zahvali spomnil tudi vseh tistih, ki jih ni bilo v ospredju. Tudi sicer smo se pri svetih mašah povezali s pokojnimi projevci in tistimi, ki so ostali doma.

Domov v Slovenijo

Na željo rektorja svetišča smo se slikali še na stopnišču pred baziliko. Ni skrival navdušenja nad veliko skupino romarjev, ki so s petjem napolnili svetišče. Kot je dejal, bodo fotografijo objavili v njihovem mesečniku. Spet smo poiskali vsak svoj avtobus in nadaljevali pot po sončni Umbriji, posejani z žitom, drugimi poljščinami in vinogradi. V daljavi smo nekaj časa spremljali vrh Monte Subasia pod katerim leži Frančiškovo mesto Assisi. Za nami je ostala Perugia. Zastoji na območju Firenc so nekoliko upočasnili našo pot, a kljub temu smo pred sončnim zahodom dosegli Padsko nižino. Na njenem vzhodnem robu pa smo po deseti uri zvečer zagledali osvetljeno svetišče Svetogorske Matere Božje in kmalu zatem prestopili nekdanjo državno mejo. Na postajališču v Vrtojbi nas je pričakal Izidor s fotografijami, ki so jih dobili vsi počitnikarji. Nad skupinsko sliko v počitniških majicah, ki je nastala pred svetiščem Jokajoče Marije v Sirakuzah, je še posameznih skupin pred vodnjakom v Taormini. Preostala nem je le še pot do Ljubljane, kjer so počitnikarje na Dolgem mostu pričakali domači. Za večino avtobusov pa to ni bila končna postaja.

Z našim smo nadaljevali pot do Domžal, kjer je števec na avtobusu pokazal, da smo prevozili več kot tri tisoč petsto kilometrov.

FOTOGALERIJA