V Španiji vse manj praktičnih kristjanov

Cerkev po svetu | 09.08.2011, 07:20

Pred obiskom papeža Benedikt XVI. v Španiji vam ponujamo v branje intervju z nekdanjim provincialom jezuitov v Navarri p. Ricardom Sadejem. Leta 2008 je pogovor z njim za oddajo Krščanski obraz EU na Radiu Ognjišče pripravila profesorica Jasmina Arambašič. „Opus Dei se občuti manj kot prej, ker ni več v ospredju konservativnih struktur Cerkve, vsaj v Španiji je tako. Danes se na primer veliko bolj občuti delovanje Kristusovih legionarjev,“ je med drugim poudaril Sade.

Ali lahko rečemo, da je Španija katoliška dežela? Se to pozna tudi na zunaj? Na kakšen način so v javnosti prisotna druga verstva oziroma verske skupnosti?

Lahko bi rekli, da je Španija “uradno” katoliška država, ker katoliška veroizpoved ostaja najbolj razširjena z zgodovinskega, kulturnega in celo družbenega vidika. Dejansko stanje pa je precej drugačno; gornja trditev še zdaleč ne drži, ker je odstotek nedeljnikov izredno nizek. Ankete kažejo, da je katoličanov veliko, precej manjše pa je število praktičnih katoličanov. To je najbolj opazno, ko primerjamo mesta in podeželje ter mlade in starejše.

O drugem delu vprašanja lahko rečem, da je Španija “uradno” katoliška država, kar se vidi po zunanjih znakih: cerkvah, svetiščih, verskokulturnih dogodkih kot večji prazniki, so procesije, romanja in podobno. V vsem tem je veliko tradicije, zunanjega blišča in težko je ločiti zrnje od plev. V zadnjem času so bolj opazne druge veroizpovedi, ki jih podpira tudi država: naprimer Jehove priče, pa muslimani, ki zaenkrat še nimajo pretiranega števila članov, a vseeno dosegajo pomemben odstotek. Njihovo število se veča tudi zaradi priseljencev.

Kako se v Španiji občuti ločenost Cerkve in države? Je to odvisno tudi od vsakokratne vlade?

Ločitev Cerkve od države je bila sprejeta in udejanjena z novo ustavo in ustanovitvijo škofovske konference praktično takoj po Francovi smrti. Tedaj je bil njen predsednik Tarancón. Problem je v tem, da posamezne vlade to ločitev, ki je bila sprejeta kot pozitivna, potrebna in nmeizbežna, interpretirajo skozi prizmo svoje ideologije. Današnje socialistične vlade ne pripravljajo terena za neko laično državo temveč za laicistično, se pravi agresivno protiversko, ali bolje protikatoliško. Pri tem uporabljajo vsa možna sredstva, da bi čimbolj poudarili laicističnost. Če pri tem vendarle ne gredo do konca, je to zato, ker se zavedajo, da med njihovimi lastnimi člani ne pristajajo vsi na takšno radikalno ideologijo. V tej smeri je deloval in še deluje Zapatero: uzakonjenje splava brez omejitev, istospolne “zakonske zveze” in podobno. Pomembno je zavreči vero na etičnem in vedenjskem področju, se čimbolj oddaljiti od katoliških moralnih načel.

Kako je pri vas urejeno področje šolstva, kako je z verskim poukom?

Če vzamemo osnovno in srednjo šolo, poznamo v Španiji javne oziroma državne ter zasebne šole. Slednje vodijo in upravljajo zasebne organizacije, med njimi v največji meri katoliške. Zasebne šole so lahko sofinancirane s strani države, če se tako odločijo njihovi ustanovitelji in o tem sklenejo sporazum z oblastjo. O šolstvu odloča deželna oblast, zato se posamezne pokrajine v tem pogledu razlikujejo med seboj. Finansiranje zasebnih šol s strani države pa ni nikoli stoodstotno. V zameno za finančno podporo morajo šole sprejeti določene pogoje: šola mora biti odprta tudi za učence drugih veroizpovedi in neverujoče, po vzoru državnih šol mora ustanoviti šolski svet ... Pomembno je, da je dogovor v večini primerov odvisen od lokalnih oblasti in glede na njihovo politično pripadnost, je položaj bolj ali manj ugoden. Na primer, v pokrajini Navarri ima zasebno šolstvo veliko podporo in v svoje šole sprejme skoraj polovico vseh učencev.

Tudi univerze so lahko državne ali zasebne vendar s to razliko, da zasebne univerze nimajo nikakršnega dogovora z državo. To pomeni, da starši plačajo vse stroške šolanja, ki so na splošno zelo visoki. Zato je razmerje študentov na enih in drugih univerzah precej drugačno kot v osnovnem in srednjem šolstvu. Ne poznam natančnih številk vendar menim, da zasebne univerze pokrivajo le 20 odstotkov študentov.

Vprašanje verouka je še vedno jabolko spora s socialističnimi vladami. Po zakonu je predpisan pouk “religije”, ki pa ga nenehno prirejajo in vnašajo vsemogoč zapreke: tako dosežejo, da pouk o religijah ni obvezen, da gredo tisti, ki ga ne želijo obiskovali, lahko domov... Kljub vsemu se mnogo staršev odloči za verouk, po nekaterih ocenah več kot 40 odstotkov. Učitelje verouka plača država, ampak jih izbirajo škofje. Do težav pride, ko na primer želijo odpustiti oziroma zamenjati učitelja, ker njegovo zasebno življenje ni v skladu s poučevanjem... V katoliških šolah je verouk izbiren, dejansko pa ga obiskujejo vsi učenci.

Kako je s finansiranjem ostalih dejavnosti Cerkve in drugih verskih skupnosti?

Delno sem odgovoril že pri prejšnjem vprašanju: javne zavode in zavode s koncesijo plačuje država oziroma posamezne pokrajine. V ostalih primerih stroške nosijo uporabniki. Celo v zavodih s koncesijo v praksi večino stroškov nosijo starši, ker z uradnimi subvencijami ne morejo pokriti vse stroške.

Kakšna je upravna ureditev katoliške Cerkve v Španiji?

Cerkev je razdeljena na škofije in nadškofije, vse pa tvorijo škofovsko konferenco, katere predsednik je izvoljen na štiri leta. Volijo ga predstavniki vseh škofij. Predsednik škofovske konference je vidni predstavnik cerkvene oblasti v državi. Vsi škofje imajo lahko z njim osebne stike, ampak vsi so uradno povezani preko škofovske konference.

Bi lahko našteli pomembnejše dogodke, ki dajejo utrip katoliški Cerkvi na Iberskem polotoku; je bil to papežev obisk v Valenciji ob svetovnem srečanju družin junija 2006, morda razglasitev španskih mučencev za blažene oktobra 2007?

Obisk papeža je vedno pomemben dogodek, a enkraten. Razglasitev mučencev za blažene oktobra 2007... Ta je služila bolj javni polemiki s klasičnimi “pro” in “kontra”. Trenutno se ne morem domisliti dogodkov, ki ne bi bili enkratni. Morda so to volitve predsednika škofovske konference, izjave škofovske konference ali njenega predsednika glede določenih tem, recimo ob državnih volitev. V tem trenutku je veliko napetosti z vlado, ker sedanja konferenca močno nasprotuje nekaterim načrtom Zapaterove vlade. Ponudila mu je sicer „lojalno sodelovanje“, vendar je hkrati pojasnila, da se Cerkev pod nobeno vlado ne bo umaknila v zakristije.

Kaj pa vloga redovnikov in redovnic? Kako je s Katoliško akcijo, se čuti tudi delovanje Opus Dei ...

Vloga redovnic in redovnikov je v vsakdanjem življenju zelo pomembna in ima posebno težo: na primer v šolstvu, v zdravstvu, pri pomoči obrobnim, starejšim, v sodelovanju z župnijami ... Kljub temu pa njihovo delo ni dovolj priznano s strani cerkvene hierarhije, ga pa zelo cenijo ljudje v stiski in verniki nasploh. Cerkveno vodstvo malo moti neodvisnost posameznih redovnih skupnosti, ker nad njimi nimajo neposredne oblasti. Mislim, da je to splošen problem katoliške Cerkve.

Katoliška akcija kot gibanje je danes praktično popolnoma izginila. Obstajajo druga gibanja, ki so bila ustanovljena in izoblikovana v zadnjih nekaj desetletij; so pa na splošno zelo kozervativna in raznolika.

Opus Dei se občuti manj kot prej, ker ni več v ospredju konservativnih struktur Cerkve, vsaj v Španiji je tako. Danes se na primer veliko bolj občuti delovanje Kristusovih legionarjev. Kljub temu je Opus Dei viden predvsem v določenih avtonomnih pokrajinah kot na primer v Navarri, kjer imajo svojo univerzo in univerzitetno kliniko, ki ima velik vpliv tako v lokalnem, kot v širše državnem smislu.