Kako naj Cerkev ohrani svoj ugled?

Slovenija | 20.07.2011, 07:51

Kako naj Cerkev ohrani svoj ugled? To je danes kar precej pogosto vprašanje. Ob mariborskem primeru si ga je zastavil tudi Keith Miles, predsednik britansko- slovenskega društva, finančni svetovalec iz Velike Britanije in nekdanji član strateškega sveta za gospodarski razvoj pri slovenski vladi.

Milesa poznamo tudi kot enega glavnih organizatorjev nedavne slovesnosti ob 20. obletnici samostojne Slovenije v Londonu in lanske spravne slovesnosti z mašo v spomin na slovenske žrtve, ki jih je britanska vojaška oblast maja 1945 izročila v roke jugoslovanskih komunističnih oblasti.

V prispevku, ki ga je Keith Miles 24. maja napisal za časnik Finance, obravnava način vodenja v Cerkvi, in to z zornega kota nekoga, ki je prijatelj Cerkve. Slovenskih razmer oziroma konkretno mariborske nadškofije se dotika le v enem odstavku, ko pravi, da so težave naložbenih skladov odsev težav osrednjih oblasti po vsej Evropski uniji, toda človek se kljub temu vpraša, zakaj ni Cerkev zmogla pokazati boljšega vodenja? Sicer pa njegov prispevek govori predvsem o tem, kako je vodenje urejeno v Anglikanski Cerkvi.

Vodenje Anglikanske Cerkve je v pristojnosti parlamenta z monarhom kot simbolnim vodjo. Enako, kot kardinale in škofe v katoliški cerkvi potrjuje Rim, tako jih v Anglikanski Cerkvi potrjuje parlament, pojasnjuje Miles. Parlament se ne vmešava v verska vprašanja v praksi, bi se pa zagotovo vmešal, če bi prišlo do zlorab, kakršnim smo bili priča v katoliški cerkvi na Irskem. Anglikanska Cerkev mora delovati pregledno, ker tako od nje zahteva parlament.

Glede spolnih zlorab v ZDA in na Irskem ugotavlja, da se je tam dobro vodenje moralo umakniti in prepustiti glavno besedo prikrivanju spolnih zlorab. Zdi se, kot da je vzrok za takšen pristop miselnost, da je treba ubraniti ugled Cerkve, naj se zgodi karkoli.

Zato Keith Miles kot najpomembnejše sestavine dobrega vodenja poudarja preglednost, zaupanje, tradicijo, poštenost in služenje. Po njegovih besedah je poštenost to, da Cerkev ni niti povzpetniška niti razsipna organizacija. Ima pa seveda o veliko vprašanjih svoje mnenje. K dobremu vodenju Cerkve sodi tudi to, da Cerkev širi svoja načela, ne le, ko gre za vprašanje človekovih pravic, temveč tudi s svojim zgledom.