Velik dan za Južni Sudan
Svet | 09.07.2011, 00:30
Pol leta po referendumu in po petih desetletjih konfliktov s severom Južni Sudan razglaša svojo neodvisnost. Rojstvo Južnega Sudana pomeni razpad največje afriške države, ki je boleč tako za sever kot za jug. Sever namreč skrbi izguba ogromnih nahajališč nafte, kar je že pred meseci pokazal z vojaškimi silami.
S črnim zlatom bogat jug in z naftno infrastrukturo prepreden sever Sudana sta v konfliktu že vse od osvoboditve izpod britanske nadvlade v letu 1955. V dvaindvajsetletni državljanski vojni za večjo avtonomijo juga, je ta ostal v ruševinah, v dvaindvajsetih letih je umrlo skoraj dva milijona in pol ljudi, med arabskim severom in krščanskim jugom pa je vzklilo trajno nezaupanje. Novo stran v zgodovini je obrnil mirovni sporazum, podpisan leta 2005. Ta je pripeljal do referenduma, na katerem so se južni Sudanci januarja letos z 98 odstotki izrekli za odcepitev in neodvisnost.
Ko se je že zdelo, da bo kartumski vladar Omar al Bašir zaradi ekonomskih in političnih interesov, vendarle privolil v miren odhod juga, so se razmere v zadnjih mesecih spet zaostrile. Al Baširja očitno boli izguba 85 odstotkov nafte, ki se nahaja na jugu države. Njegove sile so tako sredi maja zasedle z nafto bogato, obmejno pokrajino Abyei, zaradi česar je na jug pobegnilo 117.000 prebivalcev. Sredi junija sta strani sicer dosegli dogovor o demilitarizaciji Abyeija in namestitvi etiopskih mirovnikov, a dokončna rešitev prihodnjega statusa pokrajine je še vedno negotova.
Tomo Križnar v svet poslal dokaze etničnega čiščenjaSpopadi so izbruhnili tudi v etnično razdeljeni pokrajini Južni Kordofan na severu Sudana, kjer je upanje za prekinitev ognja zbledelo minuli teden, ko je al Bašir vojski ukazal, naj območje "očisti" upornikov. Središče letalskih bombnih napadov so Nubske gore, ki bodo očitno spet plačale najbolj krvavo ceno spopadov med severom in jugom. Kot poroča časnik Delo, je vlada zločine nad civilnim prebivalstvom do zdaj vztrajno zanikala, a po zaslugi slovenskega aktivista Toma Križnarja, so svet obkrožili foto in video posnetki Baširejevega nadaljevanja etničnega čiščenja iz devetdesetih let. „Videl sem grozne reči, pred menoj so umirali otroci. Ves čas so nas bombardirali, a še je čas, da jih skupaj ustavimo,“ je ob vrnitvi v Jubo pripovedoval Križnar. Organizacije, ki si prizadevajo za mir, so se na pomoč v minulem tednu zatekle k Združenim narodom. Te so zaprosile, naj v Južnem Sudanu po odcepitvi povečajo število pripadnikov mirovnih sil. Intenzivna pogajanja o resoluciji, s katero bi vzpostavili mirovno misijo z do 7000 pripadniki, še potekajo.
Danes pomembno le slavje ob rojstvu države
A glede na poročanje medijev, v dneh osamosvajanja napetosti po Sudanu zanimajo le malo ljudi, še najmanj južne Sudance. Po krvavih desetletjih je danes za njih pomembno le slavje. Ob uradnih slovesnostih ob rojstvu nove države bo v Garangovem mavzoleju v prestolnici Juba potekala vojaška parada, dvignili bodo zastavo nove države, prvi predsednik Južnega Sudana Salva Kiir pa bo podpisal prehodno ustavo. Slovesnosti se udeležuje približno 30 afriških voditeljev in visokih predstavnikov z vsega sveta, tudi delegacija papeža Benedikta XVI. Zanimivo je predvsem to, da je med njimi, celo kot časni gost in govornik, tudi predsednik Sudana Al Bašir. Po teh zgodovinskih trenutkih 54. afriško in 193. svetovno državo čakajo številni izzivi – od nerazvitega kmetijstva in infrastrukture, neizobraženosti prebivalstva, pomanjkanja hrane, pitne vode in osnovnih higienskih potrebščin, velike umrljivosti otrok in porodnic, nenazadnje do oboroženih spopadov.
Cerkev edina vztrajala z ljudstvom Južnega Sudana
„Po osamosvojitvi bo izredno pomembno odkrito, pregledno in predvsem dobro vladanje. Vedeti moramo, da po premiku iz osamosvajanja v demokracijo lahko pride do napetosti,“ je opozoril posebni svetovalec južnoafriški škofovski konferenci o Sudanu John Ashworth. V pogovoru z Emerjem McCarthyjem iz Jube je omenil tudi vlogo Cerkve pri osamosvajanju: „Cerkev je glavna igralka v Južnem Sudanu. Skozi vsa leta vojne je bila edina ustanova, ki je vztrajala z ljudmi, v času, ko ni bilo vlade ne Združenih narodov ne civilne družbe ne nevladnih organizacij, prav nič. Tako ima Cerkev dejansko veliko širšo vlogo, ki se bo nadaljevala v novem neodvisnem Južnem Sudanu. Vlada je zelo odprta za dialog s Cerkvijo in Cerkev bo mlado vlado zanesljivo podpirala pri nalogah, ki so pred njo.“
