Več domovine in več države

| 27.07.2011, 08:20 Matjaž Merljak

Slovenski župnik v Stuttgartu, dr. Zvone Štrubelj, je v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini, povedal, kako vse so bili dejavni tamkajšnji rojaki ob nedavnem praznovanju 20-letnice neodvisne Slovenije. Udeležili so se nekaj aktualnih dogodkov, najbolj atraktivno je bilo gotovo potovanje po tirih prijateljstva. Dr. Štrubelj ni le poročal, amapak tudi komentiral nekatere dogodke.P

Uvod

Smo bolj na začetku kot smo bili pred dvajsetimi leti, je marsikdo ugotavljal po junijskem praznovanju 20-letnice neodvisne Slovenije. Četudi to povsem ne drži, je po drugi strani, spričo splošne gospodarske, politične, moralne in duhovne krize v Sloveniji, na nek način res. Proti splošnemu pesimističnemu občutju, ki se bo potegnilo globoko v poletje in prav gotovo še v pozno jesen, bi rad nanizal nekaj svetlih trenutkov, ki sem jih doživljal ob pomembnem prazniku naše domovine.

V prazničnem nagovoru slovenskega predsednika dr. Danila Türka na osrednji proslavi praznika neodvisnosti Slovenije smo bili nagovorjeni le kot državljani in državljanke, rojaki in rojakinje. Kot Slovenci ne več! Tudi beseda Slovenija se je v njegovem nagovoru zelo redko ponavljala. Če nato potegnem direktno črto k izjavi slovenskega kozmopolitskega filozofa, kot ga radi imenujejo naši mediji, Slavoja Žižka, ki je 14. julija 2011v Ljubljani vehementno izjavil, da nam ni potrebno »več domovine, ampak več države«, se mi posveti alarmna lučka: kako, ali je pojem domovine protisloven pojmu države, si konkurirata, drug drugega izpodrivata?

Morda v Sloveniji te besede niso tako negativno odmevale kot so med Slovenci v zamejstvu in v tujini. Že ob predsednikovem nagovoru, kjer eksplicitno nismo bili več Slovenci, ampak zgolj državljani in rojaki, smo se čutili opeharjene za svoja domovinska čustva, po kozmo-filozofovi izjavi pa izdani v tem, kar intimno gojimo v svojih slovenskih skupnostih širom sveta, po vseh kontinentih. Kje sta se izgubila toplina in naboj Trubarjevega ljubečega nagovora: Moji lubi Slovenci? Sta oba pridevnika, »moji« in »lubi« tako zelo zastarela in moteča? Kaj je še v nas Slovencih ostalo slovenskega?

Barvni kamenčki mozaika za domovino

Iz kronike svoje slovenske skupnosti v Stuttgartu bom navedel nekaj prazničnih trenutkov, s katerimi smo poskušali na preprost a vendarle slovesen način obeležiti praznik naše domovine in države Slovenije.

Že dvajset let slovenska župnija in pomladansko kulturno društvo Slovenija Stuttgart (ustanovljeno 1992 leta) prirejata konec junija praznik slovenske državnosti. Letos smo praznovali v soboto, 18. junija 2011. Maši za domovino vedno sledi še kulturna prireditev in spomin na osamosvojitev Slovenije. Letos so jo obogatili šlušatelji in slušateljice teološko pastoralnega tečaja iz Postojne, ki so za to priložnost prišli delat izpite iz nauka o Cerkvi in ekumenizma, ki ga poučujem vsako leto v Sloveniji. Sodelovali so pri programu v cerkvi in v dvorani. Po besedah enega od udeležencev, so med slovenskimi rojaki v tujini bolj začutili utrip slovenstva kot ga lahko doživijo doma, v Sloveniji. Naslednji dan, v nedeljo, 19. junija je bila v bližnjem Bönnigheimu, kakšnih 35 kilometrov iz Stuttgarta, maša v naravi, ponovno smo jo darovali za domovino. Skupaj s kulturnim društvom Mura smo priredili kratek priložnostni program z domovinskimi pesmimi in teksti o Sloveniji.

Od 23. do 26. junija je v Nördlingenu potekal družinski vzgojni seminar, udeležilo se ga je osem mladih družin in nekaj nad dvajset otrok. Poleg vzgojnih tem, ki so se jih lotili mladi starši, je bila rdeča nit vsega dogajanja praznovanje 20-letnice neodvisne Slovenije. Vsaka družina je na zadnjo stran plakata narisala zemljevid Slovenije, slovensko zastavo in grb, označila od kje prihajajo starši ali stari starši, napisala priložnostno misel in čestitko Sloveniji za njen dvajseti rojstni dan. Na prednji strani plakata je bil zgodovinski Valvasorjev zemljevid Vojvodine Kranjske. Na ta način so lahko mladi starši z otroki imeli vpogled v prvo zgodovinsko kartografsko upodobitev slovenskih dežel. V petek zvečer, 24. junija, ko so povsod po Sloveniji potekala praznovanja, smo pozno v noč sedeli ob ognju, poslušali slovensko glasbo in peli slovenske pesmi. S ponosom, da smo Slovenci, čeprav je nekaj zakonov med osmimi pari že mešanih! Vzgojiteljica našega župnijskega vrtca je ob koncu vzgojnega seminarja povedala, da se ob obisku domačih v Sloveniji večkrat pogovarja z znanci in prijatelji, nekateri poučujejo v šolah, in prav pri teh pogreša domovinskega občutja, kaj šele kakšnega ustreznega programa domovinske vzgoje v šoli. Poglejte, kaj smo v štirih dneh uspeli narediti mi, ki smo v tujini: z otroki smo peli slovensko, risali slovenske motive, predvajali film o Sloveniji, priredili kviz za otroke in starše na temo slovenske samostojnosti in državnosti. Zdi se mi, je še rekla, da beseda domovina izginja iz slovenskega slovarja.

Maraton za Slovenijo

Od 27. do 28. junija je na slovenski Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o medgeneracijskih razlikah v slovenskih izseljenskih skupnostih po svetu. Udeležil sem se jo kot predavatelj, spregovoril sem o številnih medgeneracijskih razlikah po naših slovenskih skupnostih v Evropi. Še prej, iz Nördlingena na jugu Nemčije, sem moral iz družinskega seminarja, v noči od nedelje na ponedeljek, prevoziti sedemsto kilometrov. Ne ravno spočit, vendar še dovolj zbran, sem z dovoljenjem prirediteljev iz Slovenkega inštituta za izseljenstvo, svoje predavanje imel v slovenščini. Pogovorni jezik prvega dne strokovnega posveta je bila namreč angleščina. Povzetke predavanja sem prej pripravil v angleščini, za tiste, sem si mislil, ki ne bodo razumeli slovenščine. Izkazalo se je, da sta med približno petdesetimi udeleženci iz vseh kontinentov sveta, bila le dva, ki nista razumela slovensko. Ves dan se je zato večina Slovencev trudila govoriti angleško, v Ljubaljani, v prestolnici Slovenije! Kaj takega se tu v Nemčiji, še manj pa v Franciji, Italiji ali Španiji, ne bi dogodilo. Kljub temu, da je bil potek konference odličen, teme izredno zanimive in bogate, diskusija konstruktivna, se sprašujem:

Ali bomo ob 40-letnici neodvisne Slovenije govorili angleško ne le na strokovnem posvetu, ampak tudi na osrednji državni proslavi? Malo, premalo nam je mar za naš lepi materni jezik, ki nas bivanjsko določa in je nepogrešljiv del naše identitete.

Po konferenci sem moral odhiteti nazaj v Stuttgart, kjer je bilo v sredo, 29. junija, pomembno pastoralno srečanje na dekanijski ravni. Maraton pa se je kmalu nadaljeval. V četrtek, 30. junija smo ob osmih zjutraj z avtobusom odpotovali v Slovenijo, da se udeležimo vseslovenskega srečanja, ki ga je ob 20-letnici neodvisne Slovenije v petek, 1. julija, organiziral Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na avtobusu so potovali pevci cerkvenega pevskega zbora Obzorje in mladi folkloristi kulturnega društva Triglav iz Stuttgarta. Združeni pevski zbor iz Stuttgarta in Augsburga je v petek, 1. julija ob 11. uri pel pri nadškofovi maši v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani. Slovesna maša je bila uvod v pester program vseslovenske prireditve Dobrodošli doma. Po vajah v dvorani sv. Frančiška, v frančiškanskem samostanu, je zbor ob 15 .uri nastopil na odprtem odru na Pogačarjevem trgu. Kasneje je na istem kraju nastopila tudi naša folklorna skupina. Ob šestih popoldne smo s pevci odšli v Trebnje, kjer smo povečerjali, nato pa se odpeljali na Zaplaz, kjer smo oblikovali izseljenski kulturni večer. Pri Mariji na Zaplazu smo tako končali svoj romarski dan. Z molitvijo smo se priporočili tudi blaženemu Alojziju Grozdetu, ki je pred kratkim v prekrasni Marijini cerkvi dobil svojo kapelico. Ne bi mogli lepše skleniti praznični dan v počastitev 20-letnice samostojne Slovenije, ki je bil sicer kar maratonsko naporen, vendar izredno lep in bogat.

Po tirih prijateljstva

Potovanje se je nadaljevalo naslednji dan, v soboto, 2. julija 2011. Že ob šestih zjutraj smo stopili na veliko praznično turo s posebnim vlakom, ki so ga prireditelji iz Zavoda knjeginje Eme poimenovali Po tirih prijateljstva. Na potovanje je naš zbor in mene kot duhovnega vodjo povabila Maja Kos, avtorica in vodjiteljica projekta. Pred nami je bila 470 km dolga krožna pot po Sloveniji: Mokronog – Mirna – Trebnje – Ljubljana – Jesenice –Bled Jezero – Most na Soči – Nova Gorica – Sveta Gora nad Solkanom – Divača – Rakek – Ljubljana – Trebnje – Mirna – Mokronog. Na vlaku nas je bilo skoraj tristo. Udobna in ekološka pot, polna zanimivosti, predvsem pa prijetne družabnosti. Voditeljica Maja Kos je poskrbela za odlično vodstvo s komentirji o krajih in ljudeh na dolgi krožni poti. Na skupni vlak smo stopili ob prazniku slovenske osamosvojitve. Želeli smo skupaj doživeti zeleni raj pod Triglavom, si priklicati v spomin našo bogato naravno, duhovno in kulturo dediščino. Z razmišljnaji o tem, kaj pomeni danes biti Slovenec in pravzaprav, kako lepo je biti Slovenec, sva na vlaku spregovorila z dr. Markom Dvoržakom. Kmalu po dvanajsti uri, ko smo iz vlaka že zagledali Sveto Goro nad Solkanom in se z angelovom češčenjem spominili nebeške matere Marije, so nas v Novi Gorici čakali avtobusi, ki so nas prepeljali na Sveto Goro. Po dobrem kosilu smo se lahko še sprehodili, ob 15.30 pa je bila v božjepotnem svetišču maša za domovino. Pri maši je lepo zapel naš Združeni pevski zbor, v homiliji sem razmišljal o tem kako tudi Bog prihaja k nam po tirih prijateljstva. V sveti evharistiji se pota božjega in človeškega prijateljstva srečajo na najbolj viden način. Usedemo se k mizi počitka, osvežimo in okrepimo se s kruhom prijateljstva. Jezus nam spregovori: Vi ste moji prijatelji!

Po maši je v svetišču potekal še kratek kulturni program v počastitev dvajsetega rojstnega dne domovine Slovenije. Pevcem Združenega pevskega zbora se je pri programu pridružila skupina prijateljev iz Apač, ki jih vodi Marjetka Urbanič Rudolf, ki je kot študentka glasbene akademije v Stuttgartu ustanovila naš zbor. Nastopila je tudi vokalna skupina sester Trobec Žagar iz Ljubljane. K maši so prišli tudi nekateri slušatelji pastoralno teološkega tečaja iz Postojne, ki so bili na obisku v Stuttgartu, pa še veliko drugih romarjev in prijateljev. Srečen sem ugotavljal kako čudovita so pota prijateljstva!

Pred vstopom na vlak smo na trgu Evrope v Novi Gorici, kjer se stikata meji med Slovenijo in Italijo, zepli slovensko himno, nekaj domoljubnih pesmi in obudili spomin na pokončnega organista in skladatelja Lojzeta Bratuša in njegovo ženo Ljubko Šorli, ki sta v času fašizma s trpljenjem dokazala, kaj pomeni biti ponosen in pokončen Slovenec. Zaigrala je tudi harmonika, ki nas je povabila na Golico. Zares evropski smo bili: dirigentka Združenega pevskega zbora iz Stuttgarta in Augsburga, Ieva Sarja, je iz Latvije, v Stuttgartu študira na Akadmiji za glasbo. Edini harmonikar na vlaku in na naši poti je bil Mihi, Nemec, ki odlično igra in poje slovenske narodne pesmi, čeprav ne govori slovensko. Na tirih prijateljstva, v hiši Evrope, je to mogoče in je nekaj čudovitega!

Sklep

Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala ... To pesem, ki jo Slovenci radi pojemo po naših skupnostih širom sveta, smo z žarom in toplino prinesli na praznovanje 20-letnice samostojne Slovenije. Večkrat in v različnih oblikah je zazvenela na praznični dan, v petek, 1. julija 2011, v Ljubljani. Slovenske pevske, gledališke, folklorne, glasbene skupine so v slovensko prestolnico pripotovale iz vseh kontinentov sveta. Je ta glas slovenskega srca prišel do ušes Slovenk in Slovencev, ki živijo v matični domovini? Morda res do koga. Maraton za slovenstvo, za domovino in za mlado državo Slovenijo pa si ni zaslužil, da bi bil med pomembnejšimi dogodki na večernem televizijskem dnevniku ali v odmevih. Le nekaj medlih utrinkov v zadnjih minutah obeh omenjenih oddaj (prav v zadnjih, ko je bila že prekoračena meja tridesetih minut!). Vvse drugo je bilo tisti dan bolj važno, med drugim dolgo in razvlečeno poročilo o 90-letnici komunistične partije na Kitajskem. Bil je 1. julij 2011. Lahko si poglejte v spletni arhiv RTV Slovenije. Mi tako množično v Ljubljani, medijska Ljubljana pa na Kitajskem!

Pa še to: Več domovine bi želel vsem Slovenkam in Slovencem! Več ponosa in veselja, saj so za to domovino živeli rodovi in rodovi naših prednikov, iz njenega naročja so izšli veliki možje in žene, ki so se krčevito upirali vplivom močnejših in nam pomagali ohraniti našo slovensko identiteto. Pa tudi več države želim vsem Slovenkam in Slovencem! Ne tiste birokratske in skregane, ampak bolj odprte, gostoljubnejše in predvsem bolj socialne in pravične.