Zvone Podvinski na 56. Grajskem večeru
Ob oltarju nabirajo moči za svoje poslanstvo
| 19.07.2011, 06:49 Matjaž Merljak
Zvone Podvinski je slovenski duhovnik na Švedskem, sam sebe imenuje tudi 'švedski vagabund'. Prihaja iz župnije Pišece, ima sedem bratov, vsi so še živi. Ob koncu osnovne šole je vstopil v semenišče pri frančiškanih v Ljubljani, po maturi je služil vojaški rok, leta 1976 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, leta 1982 je bil posvečen na Svetih Gorah. Kaplan je bil v Slovenski Bistrici in pri Svetem Martinu v Trbovljah, nato župnik pri Svetem Lovrencu na Pohorju. Nato je odšel na Švedsko. Zakaj?
Leta 1984 sta z Jožetom Šoemnom škofa Franca Krambergerja prosila, da bi šla v misijone. Škof je rekel, da gre lahko eden, oba pa ne. Jože je šel v misijone, sam pa je kasneje nasledil župnika Jožeta Drolca na Švedskem. Že 18. leto 'vandra' med Goeteborgom in Stockholmom. Na področju, velikem kot pet Slovenij, je dvanajst večjih ali manjših slovenskih skupnosti, kjer se rojaki zbirajo. Enkrat na mesec ima v vsaki skupnosti sveto mašo.
Med letoma 1960 in 1970 je na Švedsko prišlo 7 tisoč Slovencev, danes naj bi bilo od teh še 5 tisoč, vseh Slovencev pa naj bi bilo med 9 in 11 tisoč. Zvone Podvinski skuša obiskovati rojake, jih zbirati okrog oltarja, da ob prepevanju slovenskih cerkvenih pesmi, poslušanju božje besede v maternem jeziku, obhajanju svete evharistije nabirajo novih moči za svoje poslanstvo v tujini.
„Tujina je mačeha,“ pravi Zvone Podvinski, „a so slovenski ljudje našli svoje mesto v švedski družbi.“ Dejavni so bili tudi pred 20-imi leti. „S pomočjo župnika Jožeta Drolca so si prizadeli v več mestih, tako pred državnostjo kot potem, da so Švedski povedali, da imamo pravico do lastne domovine in države.“
Z dušnopastirskim delom je začel g. Jože Flis leta 1962, ki je ustanovil slovensko misijo na Švedskem, potem se je vrnil v Pariz. Za njim je prišel p. Janez Sodja, ki je obiskoval rojake, jih zbiral in je leta 1974 začel z vseslovenskim romanjem in srečanjem pri sveti Brigiti v Vadsteni, ki je duhovno srce Skandinavije. Tam se zbirajo še danes.
Slovenska beseda na Švedskem še odmeva. S pomočjo Zavoda za šolstvo imajo zadnjih nekaj let dopolnilni pouk slovenskega jezika. Od začetka je bil ob sobotah, zdaj pa med tednom. Tudi verouk imajo, letos ga je obiskovalo pet birmancev.
„Vesel sem, da smem biti med rojaki na Švedskem, da nas Kristus med seboj povezuje in da tudi še živi slovenska beseda. Nekaj rojakov je naročenih na Družino, Ognjišče, Našo luč, Marijanski koledar ... Tudi preko Radia Ognjišče so povezani s Slovenijo,“ še dodaja 'švedski vagabund' in o povezanosti prve, druge in tretje generacije pravi: „Včasih so bila zelo živa slovenska društva s pevskimi zbori, folklornimi skupinami ... Danes tega žal ni več. Na drugi strani pa imajo Hrvatje več narodnega ponosa. Tega bi morali imeti tudi mi.“
Zato Zvone Podvinski skuša kot duhovnik in tudi kot kulturni delavec storiti korake naprej. Na 56. Grajskem večeru, ki je 23. marca 2011 potekal na Rakovniku v Ljubljani z naslovom Slovenski duhovnik med našimi rojaki na tujem in ga je pripravil Jože Zadravec, se je za sodelovanje še zahvalil Slovenskem domu v Goeteborgu in Slovenski zvezi na Švedskem.