Slovenska skupnost v večnem mestu je stara

| 12.07.2011, 07:38 Matjaž Merljak

Mons. Joško Pirc iz Idrije je duhovnik postal leta 1972. Deluje v Rimu, kjer skrbi tudi za slovensko skupnost. Prvi naseljenci so stari, v večnem mestu pa živijo tudi slovenski duhovniki, redovniki, redovnice in študentje.

Mons. Pirc je študiral v tujini in želel po koncu študija delati na župniji v Sloveniji. Slišal je govorico, da bo moral ostati v tujini. Prišel je do spoznanja, da je edino pomembno le narediti, kar je božja volja. Po končanem študiju se je vrnil v domovino. A po dveh letih ga je škof Jenko prosil, da bi še v Rim. V slovenskem papeškem zavodu Slovenik dela od leta 1984. V zadnjih letih opravljanja rektorske službe zavoda je postal odgovoren tudi za dušnopastirsko službo slovenske skupnosti v večnem mestu. Tako je pristal med izseljeniškimi duhovniki.

Slovenska skupnost v Rimu je nekaj posebnega. Jedro sestavljajo izseljenci iz medvojnega obdobja. To so bila dekleta, ki so prihajala na delo v severno Italijo (Milano) in Rim, nekatere so šle ne delo v Libijo, Egipt, Tunizijo. Ustvarile so si mešene zakone. Dejansko število Slovencev v Rimu ni znano. Včasih ni bilo vedno mogoče jasno povedati, da si Slovenec. Slovenske žene in matere so največkrat šele kot vdove znova prišle v slovensko skupnost.

Slovenik povezuje vse Slovence, ki so v Rimu in ima od vsega začetka to nalogo. Nastal je namreč tudi po velikem prizadevanju in podpori rimskih Slovencev.

Njegova naloga je povezati to peščico starih, ki so v mestu prisotni. „Biti na razpolago tistim starim in osamljenim ter zapuščenim ljudem, da prideš z njimi v osebni stik. Velikokrat pri mnogih starih je edina stvar, ki jo znajo je beseda v domačem dialektu,“ je dejal na 56. Grajskem večeru 23. marca v Ljubljani.

Drugi vidik je povezovanje jedra, ki je stalno v Rimu. Tam namreč živi okoli 70 duhovnikov, redovnikov, redovnic, študentov teologije ... Slovenik povezuje vse te. V povezavi z njimi lahko prirejajo razna praznovanja, posebne obletnice, kulturne prireditve za vso slovensko skupnost.

Joško Pirc se je ustavil še ob besedni zvezi: slovenski izseljenski duhovnik duhovni ambasador svojega naroda. Kot je dejal, je „bilo slovensko društvo Anton Martin Slomšek edini slovenski otok, od leta 1960 pa je tudi še slovenski zavod in nato papeški slovenski zavod.“

Posebno nalogo povezovanja in posredovanja stališč so imeli tudi v času osamosvajanja Slovenije. To jedro vernih Slovencev, ki so se zbiral v kulturno verskem društvu in Sloveniku, je bilo predstavništvo naše vere v večnem mestu. Prepoznavnost je šla preko te linije in je še danes prisotna.

„V delu z našimi ljudmi skušam poudarjati, kako pomembno je iz naših korenin ohranjati vrednote, ki jih lahko ponudimo tudi v večnem mestu kot posebno bogastvo naše narodne zgodovine - cerkvene, verske in tudi kulturne.“