Trstenjak za Reporter: Cerkev je tista, ki stoji s človekom in mu pomaga
Slovenija
"Radio Ognjišče želi odgovarjati na številna vprašanja, s katerimi se človek srečuje. Tudi Cerkev si želi človeku pomagati, mu biti partner pri tem. Zato se ne bojimo nobenih tovrstnih vsebin. Res pa je, da se izogibamo oziroma se sploh ne dotikamo vsebine, ki ni skladna z naukom Katoliške Cerkve. Po radiu ne predvajamo nepreverjenih oglasov in „mejnih vsebin“. Zato občasno kateremu od oglaševalcev ali pobudnikov oddaje s tovrstno vsebino rečemo: Ne, hvala,“ je v intervjuju za časnik Reporter dejal glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišča msgr. Franci Trstenjak.
„Medij je javna stvar. Mislim, da je prav, da se sliši tudi druga stran resnice. Čeprav se tako zelo govori o pluralizaciji medijev, o tem, da naj bi mediji prinašali paleto različnih vsebin, moramo žal ugotoviti, da prav naši mediji tega ne zagotavljajo. Če ostanemo le pri vprašanjih Cerkve. Kadar poročajo o Cerkvi, je to v zelo majhnem obsegu in pogosto napadalno. Radio Ognjišče zapolnjuje strašno vrzel v naši medijski krajini. Če ne bi bilo nas, bi bili verni državljani dejansko zelo prikrajšani za informacije in spodbude, za nekaj lepega,“ je msgr. Trstenjak odgovoril na vprašanje ali je odzivnost poslušalcev na vse, kar slišijo na Radiu Ognjišče, kdaj trn v peti tudi kakšne politike.
Urednik Radia Ognjišče pa je o podobi Cerkve v slovenskih medijih dejal, da „poslušalci, bralci, gledalci ne dobijo realne podobe Cerkve na Slovenskem. Prav zato, ker se medijske hiše preveč usmerjajo na mejne dogodke, škandale, ki se žal dogajajo tudi v cerkvenih vrstah. Za božjo voljo, ni samo to. Ne rečem, da se ne sme kritično govoriti, pisati o dogodkih v Cerkvi. Več je priložnost pisati o lepih stvareh. Veliko dobrega, zelo koristnega Cerkev naredi za narod, celotno družbo. Cerkev ni nebodigatreba v državi, ni sovražnik ljudstva, kot so nas včasih prepričevali v šolah. Cerkev je tista, ki stoji s človekom in mu pomaga ob lepih in manj lepih dogodkih. Pogosto so politiki že pustili državljane v kritičnih trenutkih, Cerkev pa jim je z duhovniki, redovniki in redovnicami ostala zvesta do konca. Mnogi so šli z njimi tudi v smrt. Zato se mi zdi, da bi končno lahko prišel čas, da bi se o Cerkvi pisalo in jo prikazovalo korektno. Res je sicer, da so posamezniki v Cerkvi kdaj tudi sami krivi, da s kakšnim nepremišljenim dejanjem, besedo, dajo povod za nekorektno pisanje. Še vedno pa teh zagrešenih stvari ni toliko, da bi bila potrebna takšen pogrom in pregon v medijih. Ne mislim na tisto, kar je res v nebo vpijoči greh in kar vsi obsojamo.“
