Svetovni dan sredstev družbenega obveščanja
Cerkev po svetu | 05.06.2011, 06:00 Marta Jerebič
V katoliški Cerkvi danes obeležujemo svetovni dan sredstev družbenega obveščanja. Papež v letošnji poslanici govori o resnici, oznanjevanju in pristnosti življenja v digitalni dobi.
Poudarja, da se mora Cerkev aktivno vključiti tudi v oznanjevanje na internetu, hkrati pa opozarja, da virtualni svet ne more zamenjati neposrednih človeških odnosov, ki so bistvenega pomena za posredovanje vere. Benedikt XVI. govori tudi o krščanskem slogu prisotnosti v virtualnem svetu. Komunikolog p. dr. Peter Lah je v pogovoru za naš radio dejal, da ga v papeževi poslanici najbolj nagovarja papežev pozitiven pristop do medijev.
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 45. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja »Resnica, oznanjevanje in pristnost življenja v digitalni dobi« (prevod TUSŠK)
Nova obzorja, ki si jih še pred nedavnim ni bilo mogoče niti zamisliti, vzbujajo osuplost nad možnostmi, ki jih nudijo nova sredstva, hkrati pa nujno narekujejo resen razmislek o smislu komunikacije v digitalni dobi. To je še posebej očitno takrat, ko se srečujemo z izrednimi možnostmi svetovnega spleta in zapletenostjo njegovih aplikacij. Kot vsak drug sad človeške iznajdljivosti morajo biti nove komunikacijske tehnologije postavljene v službo celostnega dobrega osebe in vsega človeštva. Ob preudarni uporabi lahko prispevajo k zadovoljevanju želje po smislu, resnici in enotnosti, ki ostaja najgloblje hrepenenje človeškega bitja.
Prenašanje informacij v digitalnem svetu vedno pogosteje pomeni njihovo objavljanje na enem izmed socialnih omrežij, kjer se znanje pretaka prek osebnih izmenjav. Jasno razlikovanje med proizvajalcem in potrošnikom informacij je tako zrelativizirano, komunikacija pa ni več samo izmenjava podatkov, ampak je vedno bolj tudi osebna izmenjava. Ta dinamika je prispevala k vnovičnemu ovrednotenju komuniciranja kot dialoga, izmenjave, solidarnosti in nastajanja pozitivnih odnosov. Po drugi strani je to v nasprotju z nekaterimi tipičnimi omejitvami digitalne komunikacije: omejenost interakcije, težnja h komuniciranju le določenih delov lastnega notranjega življenja, nevarnost izgrajevanja take podobe o sebi, ki se lahko nagiba k samopovzdigovanju.
Zlasti mladi to komunikacijsko spremembo doživljajo z vsemi tesnobami, protislovji in ustvarjalnostjo, ki so značilni za tiste, ki se navdušeno in z radovednostjo odpirajo novim življenjskim izkušnjam. Vedno večja vpletenost v javni digitalni prostor, ki je sestavljen iz tako imenovanih social networks, vodi v vzpostavljanje novih oblik medosebnih odnosov, vpliva na dojemanje samega sebe in torej neizogibno postavlja ne le vprašanje pravilnosti delovanja, ampak tudi pristnosti bivanja. Sodelovanje v virtualnem prostoru je lahko znamenje pristnega iskanja osebnega srečanja z drugim, če smo pri tem dovolj pazljivi, da se izognemo nevarnostim kot so zatekanje v neke vrste vzporedni svet ali pretirana izpostavljenost virtualnemu svetu. Pri iskanju možnosti za izmenjavo izkušenj in 'prijateljstev' stojimo pred izzivom pristnosti in zvestobe sebi, brez popuščanja slepilu o umetnem ustvarjanju svojega javnega 'profila'.
Nove tehnologije ljudem omogočajo srečanje onkraj meja prostora in celo kultur, pri čemer uvajajo povsem nov svet možnih prijateljstev. To je ena izmed velikih priložnosti, ki pa zahteva tudi večjo pozornost in ozaveščenost glede morebitnih nevarnosti. Kdo je moj 'bližnji' v tem novem svetu? Ali obstaja možnost, da bi se lahko oddaljili od tistih, ki jih srečujemo v našem rednem vsakdanjem življenju? Ali obstaja nevarnost večje raztresenosti, ker je naša pozornost razdrobljena in posrkana v 'drugačen' svet od tistega, v katerem živimo? Ali imamo čas kritično razmišljati o naših odločitvah in gojiti človeške odnose, ki bi bili zares globoki in trajni? Vedno je pomembno imeti pred očmi, da virtualni stik ne more in ne sme nadomestiti neposrednega človeškega stika z ljudmi na vseh ravneh našega življenja.
Tudi v digitalni dobi je vsak postavljen pred nujnost pristnosti in razmišljanja. Tudi dinamike socialnih omrežij kažejo, da je človek vedno vpleten v to, kar sporoča. Ko si ljudje izmenjujejo informacije, že izmenjujejo sami sebe, svoj pogled na svet, upanja in ideale. Iz tega sledi, da obstaja krščanski stil prisotnosti tudi v digitalnem svetu, ki se uresničuje v obliki poštene in odprte komunikacije, ki je odgovorna in spoštljiva do drugega. Sporočati evangelij preko novih sredstev obveščanja pomeni ne samo vnašati verske vsebine na portale različnih medijev, ampak tudi dosledno pričevati na svojem digitalnem profilu in v načinu sporočanja za take odločitve, preference in sodbe, ki se globoko skladajo z evangelijem, čeprav se o njem ne govori izrecno. Tudi v digitalnem svetu namreč ne more biti oznanjevanja sporočila brez doslednega pričevanja oznanjevalca. V novih okoliščinah in oblikah izražanja je kristjan znova poklican nuditi odgovor vsem, ki ga sprašujejo za razlog njegovega upanja (prim. 1 Pt 3,15).
Prizadevanje za pričevanje evangelija v digitalni dobi zahteva od vseh posebno pozornost do tistih vidikov sporočila, ki predstavljajo izziv za nekatere tipične načine spletnega razmišljanja. Predvsem se moramo zavedati, da resnica, ki jo skušamo izmenjati, svoje vrednosti ne črpa iz 'popularnosti' ali iz količine pozornosti, ki jo je deležna. Predstaviti jo moramo v vsej njeni celovitosti, ne pa je prilagajati za vsako ceno in jo pri tem morda celo 'razvodeneti'. Postati mora vsakdanja hrana, ne pa trenutna zanimivost. Evangeljska resnica ni nekaj, kar lahko postane predmet potrošnje ali površinske uporabe, ampak je dar, ki zahteva svoboden odgovor. Čeprav se oznanja v virtualnem prostoru omrežja, vedno zahteva udejanjenje v resničnem svetu in v razmerju do konkretnih obrazov bratov in sester, s katerimi delimo vsakdanje življenje. Neposredni človeški odnosi zato ostajajo temeljnega pomena pri posredovanju vere!
Vse kristjane bi rad povabil, naj se z zaupanjem ter zavestno in odgovorno ustvarjalnostjo pridružijo mreži odnosov, ki jih je omogočila digitalna doba. To naj storijo ne le zaradi zadovoljitve želje po prisotnosti, ampak zato, ker je ta mreža sestavni del človeškega življenja. Splet prispeva svoj delež k razvoju novih, bolj zapletenih oblik intelektualne in duhovne zavesti in skupnega zavedanja. Tudi na tem področju smo poklicani oznanjati vero, da je Kristus Bog, Odrešenik človeka in zgodovine, Tisti, v katerem vse stvari dosežejo svojo dopolnitev (prim. Ef 1,10). Oznanjevanje evangelija zahteva spoštljivo in razsodno komunikacijo, ki spodbuja srce in usmerja vest. To spominja na stil vstalega Jezusa, ko se je pridružil učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35) in ju postopoma vodil do razumevanja skrivnosti, tako da se jima je približal, se začel z njima pogovarjati in jima z občutkom pokazal, kaj je bilo v njunih srcih.
Resnica, ki je Kristus, je končno poln in pristen odgovor na človekovo željo po odnosu, občestvu in smislu, ki se kaže tudi v množičnem sodelovanju v različnih socialnih omrežjih. Verniki s pričevanjem najglobljih prepričanj prispevajo k temu, da splet ne bi postal le orodje, ki ljudi deli po kategorijah, jih skuša čustveno manipulirati ali omogoča tistim, ki imajo oblast, da monopolizirajo mnenja drugih. Nasprotno, verniki spodbujajo vse, naj ohranijo živa večna človekova vprašanja, ki potrjujejo njegovo žejo po presežnem in domotožje po oblikah pristnega življenja, ki ga je vredno živeti. Ravno ta pristno človeška duhovna napetost, ki je skrita za našo žejo po resnici in občestvu, nas sili k odkritemu in poštenemu komuniciranju.
Zlasti mlade vabim, naj dobro uporabijo svojo prisotnost v digitalnem prostoru. Ponavljam svoje povabilo na prihodnji svetovni dan mladih v Madridu,1 ki se v pripravi močno naslanja na prednosti novih tehnologij. Boga prosim za medijske delavce, da bi bili na priprošnjo zavetnika sv. Frančiška Saleškega svoje delo vedno sposobni opravljati vestno in s poklicno natančnostjo, medtem ko vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov.
