Slovesnost mašniškega posvečenja v koprski škofiji
Slovenija Marta Jerebič
V Cerkvi na Slovenskem so bila letos novomašniška posvečenja le v ljubljanski nadškofiji in škofiji Koper. Medtem ko je bila slovesnost v Ljubljani že v nedeljo, je bila danes popoldne še slovesnost v Novi Gorici. Koprski škof Metod Pirih je v duhovnika posvetil Gašperja Lipuščka.
Nagovor škofa Piriha
V tesni povezanosti s svetim očetom Benediktom, ki danes obhaja biserno mašo, prisostvujemo posvečenju novomašnika Gašperja Lipuščka.
Pomožnega škofa Jurija, duhovnike, vse tu zbrane, zlasti pa novomašnika Gašperja, njegovo družino in Tolmince, prav lepo in prisrčno pozdravljam.
Vsem duhovnikom, ki danes obhajate obletnico posvečenja, iskreno čestitam, da bi se veselili svojega duhovništva in da bi bili vedno bolj z Gospodom in z ljudmi!
Staršem in domači družini Gašperja, duhovnikom, vzgojiteljem in vsem, ki ste mu na različne načine pomagali priti do posvečenja, se najlepše zahvaljujem in vas prosim, da bi mu tudi naprej stali ob strani, da bo dober in srečen duhovnik.
Duhovniško posvečenje nam govori, da binkoštni praznik ni le spomin na zgodovinsko dogajanje, na prihod Svetega Duha nad apostole, ampak živa resničnost in navzočnost Svetega Duha danes med nami. To v tem času doživljamo na birmah in prav tako danes, ko posvečujemo novega duhovnika.
Bog je izbral Tebe, dragi Gašper, ki Te je pred 27. leti poklical v zemeljsko in po krstu v Božje življenje. Pri birmi Te je potrdil s Svetim Duhom, da si se mogel v njegovi moči pozneje odločiti za duhovniški poklic. Danes pa boš prejel drugo stopnjo zakramenta svetega reda, posvečen boš za duhovnika , to je: za oznanjevanja evangelija, za pastirja vernikov in za obhajanje bogoslužja.
V evangeliju smo poslušali, kako je Jezus rekel apostolu Petru: »Ti si Peter, skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18). Tudi če je Jezus dal apostolu Petru novo ime, je dejansko On, Jezus Kristus, edino resnična prava skala Cerkve. In prav zato, ker je Cerkev sezidana na tej skali – Kristusu, je peklenska vrata ne bodo premagala (prim. Mt 16,18).
Na Cerkev, katere člani smo od krsta naprej, gledamo pod dvema vidikoma. Cerkev je najprej Kristusovo skrivnostno telo, je nekaj duhovnega, v njej živi in deluje Sveti Duh, ja pa Cerkev tudi vidna, ima svojo strukturo, ljudi, ki jo vodijo in so zanjo odgovorni. Upoštevati je treba oba vidika, prednost pa je treba dajati duhovni podobi Cerkve.
Glavni vogelni kamen Cerkve je sam Jezus Kristus, na katerem vsa stavba skladno raste v svet tempelj v Gospodu, v katerega se tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu (prim. Ef 2,20–22). Jezus Kristus je najbolj trden in neuničljiv temelj Cerkve. Mi, ki sestavljamo Cerkev, škofje, duhovniki in verniki, smo njeni živi kamni, vogelni kamen Cerkve pa je sam Kristus Jezus. Dokler je Jezus Kristus temeljni kamen Cerkve, ni povoda za strah in za malodušje klub našim slabostim.
Prizadevajmo si, da bo naša pripadnost Cerkvi oziroma Jezusu Kristusu, ki živi v Cerkvi, čim bolj trdna, močna, živa in osebna.
Med prednostmi nalogami Cerkve v naši škofiji je, da bi čim več njenih članov krščansko vero postavilo na trden temelj, na skalo, ki vzdrži v vseh preizkušnjah.
Imejmo radi Cerkev, imejmo radi svojo škofijo in se dajmo Kristusu na voljo kot duhovniki in v drugih cerkvenih službah. To prosimo po posredovanju svetih apostolov Petra in Pavla. V vseh okoliščinah svojega življenja se ozirajmo v Odrešenikovo mater Devico Marijo, ki naj vedno prosi za moč, pomen in lepoto našega duhovništva.
