Papež Benedikt XVI.: Družina je kraj, kjer se srečata teologija telesa in teologija ljubezni

Papež in Sveti sedež | 14.05.2011, 13:08 Marta Jerebič

Papež Benedikt XVI. je včeraj sprejel udeležence srečanja, ki ga je pripravil Papeški inštitut Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini. »Povezati teologijo telesa s teologijo ljubezni, da bi našli enotnost človeške poti.« O tej temi je okoli 350 udeležencem srečanja spregovoril Benedikt XVI. in jo v svojem govoru tudi predlagal kot smer nadaljnega dela inštituta, ki ga je Janez Pavel II. ustanovil pred 30 leti.

V sodobnem svetu težko razumemo povezavo med telesom in duhom. Telo se zdi le težka snov, ki je v nasprotju z zavestjo in svobodo, ki sta lastni duhu. Pa vendar duh prebiva v telesu, v njem se razodeva in deluje. Človeško telo zato ni zgolj neka snov, ampak govori jezik prave ljubezni, katerega pa je potrebno znati poslušati. »Prvo besedo tega jezika najdemo v stvarjenju človeka. Telo nam govori o nekem izvoru, katerega si nismo podelili sami.« Telo nosi v sebi nekakšen sinovski pomen, saj spominja na naše porajanje, ki preko staršev sega do Boga Stvarnika. »Le če prepozna izvorno ljubezen, ki mu je dala življenje, lahko človek sprejme samega sebe in se spravi z naravo in s svetom.« Telesi Adama in Eve se pred prvim grehom zdita v popolnem soglasju. V sebi nosita jezik, ki je ukoreninjen v njuni naravi in ju vabi, da se vzajemno sprejemata in podarjata. V ljubezni je človek torej »ponovno ustvarjen«. »Prava očarljivost spolnosti se rodi iz veličine tega obzorja, ki se odpira: popolna lepota, svet druge osebe in skupni svet, ki nastane v združitvi, obljuba skupnosti, ki se skriva v njem, nova rodovitnost, pot, katero ljubezen odpre proti Bogu, ki je izvir ljubezni.« Združitev v enem telesu postane doživljenjska združitev, tako da mož in žena postaneta tudi en duh. Prav telo nas tako uči o vrednosti časa, ki je potreben za počasno dozorevanje ljubezni. Papež Benedikt XVI. je poudaril, da pri tem tudi vrednota čistosti dobi nov smisel: »Ne pomeni 'ne' užitkom in radostim življenja, ampak velik 'da' ljubezni kot globoki zvezi med osebami, ki zahteva čas in spoštovanje; kot skupni poti proti polnosti in kot ljubezni, ki postane sposobna porajati življenje ter novo življenje, ki se rodi, velikodušno sprejeti.«

Seveda pa telo v sebi nosi tudi negativen jezik, ki govori o zatiranju drugega, o želji po posedovanju in izkoriščanju. Ta jezik ne pripada izvornemu načrtu Boga, ampak je posledica greha. Ko se telo loči od svoje povezanosti s Stvarnikom, se upre proti človeku, izgubi sposobnost razodevanja skupnosti in postane prostor prilastitve drugega. To je drama spolnosti, ki je danes pogosto zaprta v ozek krog lastnega telesa in čustvenosti. Toda izpolni se lahko le v uresničevanju svoje poklicanosti k nečemu veliko večjemu. Papež Benedikt XVI. je zatrdil, da prvi greh v zgodovini odrešenja ni zadnja beseda o telesu. Moč greha namreč ne more izbrisati izvirnega jezika telesa: »Bog človeku ponuja tudi pot osvoboditve telesa, katere jezik je hranjen v družini. Družina je kraj, kjer se srečata teologija telesa in teologija ljubezni. Tu se spozna dobroto telesa, njegovo pričevanje o dobrem izvoru, in sicer iz izkušnje ljubezni, prejete od staršev.« V družini človek odkriva svojo odnosnost, da se ne more samouresničiti kot neodvisen posameznik, ampak kot otrok, zakonec, oče, mati. Človekova identiteta je zasnovana v poklicanosti k ljubezni, v sprejemanju sebe od drugih in podarjanju sebe drugim. Vse to pa ima vrh v Učlovečenju, v Kristusovem prihodu, ko se je Bog razodel v telesu.