VIDEO: Papežev nagovor pred oglejsko baziliko
Cerkev na Slovenskem | 08.05.2011, 17:17
"Dragi bratje in dediči oglejske Cerkve, danes sem med vami, da občudujem to bogato in starodavno izročilo, predvsem pa zato, da vas potrdim v globoki veri vaših očetov. V tem zgodovinskem trenutku znova odkrijte, branite, z duhovno gorečnostjo izpovedujte to temeljno resnico," je v nagovoru dejal papež Benedikt XVI.
Nagovor, ki ga je prevedel br. Miran Špelič OFM objavljamo v celoti, prav tako nagovor v oglejski baziliki.
Dragi bratje in sestre!
Z velikim veseljem prihajam k vam, otroci in dediči slavne oglejske Cerkve, in tukaj začenjam svoj pastorali obisk v teh deželah. Vsem vam, pastirji in nosilci civilnih oblasti, verniki škofij treh Benečij, pa tudi tistim iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Bavarske, namenjam prisrčen pozdrav. Zahvaljujem se oglejskemu županu za prijazne besede. Arheološki ostanki in čudoviti umetniški sledovi, po katerih je Oglej znan povsod po svetu, me v tem trenutku vabijo, da se odpravim k začetkom tega mesta, ki je pognalo leta 181 pred Kristusom in cvetelo v naslednjih stoletjih, kakor to opeva škof Pavlin: “... lep, slaven, s sijajnimi palačami, znamenit po obzidju in še bolj po brezštevilni množici tvojih meščanov. Vsa mesta Benečije so ti bila podložna in so te vzela za glavno mesto in prestolnico, saj si cvetel po svoji duhovščini in sijal zaradi svojih cerkva, ki si jih posvetil Kristusu” (Poetae Latini aevi Carolini, in M.H.H., 1881, str. 142). Oglej se je rodil in se razvijal, ko je bilo cesarstvo na vrhuncu moči, kot vrata med Vzhodom in Zahodom, kot kraj obrambe in gospodarskih ter kulturnih izmenjav.
Slava Ogleja pa je bila še vse kaj drugega! Dejansko, tako nam pravi sv. Pavel, Bog ni izbral tega, kar je plemenito in mogočno, ampak to, kar je v svetu šibko in neuko (prim. 1 Kor 1,27-28). V daljni provinci Siriji se je v času cesarja Avgusta rodil on, ki je prišel razsvetlit ljudi z lučjo Resnice, Jezus, sin Marije in Jožefa, Sin Očeta, enega bistva in sovečen z njim, On, ki razodeva cesarstvo Boga nad ljudmi, ki ne pozna zatona; ki razodeva njegov načrt občestva za vsa ljudstva; On, ki je potem s svojo smrtjo na križu, ki jo je prestal po rokah cesarstva, ustanovil pravo kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru, ko je dal ljudem, ki ga sprejemajo, “moč, da postanejo božji otroci” (Jn 1,12). Od Jeruzalema je preko Aleksandrije tudi sem dospelo Veselo oznanilo Kristusovega odrešenja. Dospelo je tudi v to rimsko pokrajino seme velikega upanja. Oglejska skupnost v deseti pokrajini cesarstva je kmalu postala skupnost mučencev, junaških pričevalcev vere v Vstalega, seme novih učencev in novih skupnosti. Veličina Ogleja tedaj ni bila samo v tem, da je bilo to deveto mesto cesarstva in četrto Italije, ampak tudi to, da je bil Oglej živa Cerkev, zgledna, sposobna pristnega evangeljskega oznanila, ki ga je pogumno širila v bližnje pokrajine, stoletja ohranjala in hranila. Zato izkazujem čast tej blagoslovljeni deželi, prepojeni s krvjo in žrtvijo tolikih pričevalcev in prosim svete oglejske mučence, naj tudi danes prebudijo v Cerkvi pogumne in zveste Kristusove učence, ki bodo predani samo njemu in zato prepričani in prepričljivi.
Ko je krščanstvo v 4. stoletju dobilo svobodo za javno bogoslužje, se je samo še raztegnil domet delovanja oglejske Cerkve in se razširil onkraj naravnih meja Venetije in Histrije vse do Retije, do Norika, do prostranih podonavskih dežel, do Panonije, do Savije. Tako se je oblikovala oglejska metropolitanska cerkvena pokrajina, ki so ji škofje dokaj daljnih Cerkva izkazovali pokorščino, od nje sprejemali veroizpoved, se je oklepali z neločljivimi vezmi cerkvenega, liturgičnega, disciplinskega in celo arhitekturnega občestva. Oglej je bil utripajoče srce v tej pokrajini pod učenim in neustrašnim vodstvom svetih pastirjev, ki so ga branili pred širjenjem arijanstva. Med mnogimi omenjam Kromacija – o katerem sem se pomudil pri katehezi 5. decembra 2007 –, skrbnega in delavnega škofa, kakor je bil Avguštin v Hiponu ali Ambrozij v Milanu, “zelo svet in učen med škofi”, kakor ga je označil Hieronim. Kar je Cerkev, ki jo je Kromacij ljubil in ji služil, naredilo veliko, je njena veroizpoved v Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. Ko Kromacij razlaga evangeljsko pripoved o ženi, ki je najprej odišavila Jezusove noge, potem pa še glavo, trdi: “Kristusove noge pomenijo skrivnost učlovečenja, ko se je v poslednjem času blagovolil roditi iz Device. Glava pa kaže na slavo njegove božanskosti, v kateri je pred vsemi časi izšel iz Očeta … To pomeni, da moramo o Kristusu verovati oboje, da je Bog in človek. Bog od Očeta, človek iz Device. … Sicer ne moremo biti rešeni, če o Kristusu ne verujemo obojega” (Kromacij Oglejski, Govor 11).
Dragi bratje in dediči oglejske Cerkve, danes sem med vami, da občudujem to bogato in starodavno izročilo, predvsem pa zato, da vas potrdim v globoki veri vaših očetov. V tem zgodovinskem trenutku znova odkrijte, branite, z duhovno gorečnostjo izpovedujte to temeljno resnico. Samo od Kristusa namreč lahko človeštvo prejme upanje in prihodnost; samo od njega lahko zajema pomen in moč odpuščanja, pravičnosti, miru. S pogumom vedno ohranjajte živo vero in živa dejanja svojih izvorov! Bodite v svojih Cerkvah in znotraj družbe “quasi beatorum chorus” – nekakšen zbor blaženih, kakor je Hieronim trdil o oglejski duhovščini zaradi edinosti vere, študija božje besede, bratske ljubezni, veselega in raznolikega sozvočja cerkvenega pričevanja. Vabim vas, da vedno znova postajate novi učenci evangelija, da ga prevajate v duhovno gorečnost, jasno verovanje, iskreno ljubezen, čut za uboge brez odlašanja. O da bi mogli oblikovati svoje življenje v skladu s tistim “sermo rusticus” – s tisto kmečko govorico, o kateri je še govoril Hieronim, ko je mislil na evangeljske vrline oglejske skupnosti. Bodite vztrajni pri “jaslih”, kakor je govoril Kromacij, to je ob oltarju, kjer je hrana sam Kristus, Kruh življenja, moč v preganjanjih, jed, ki okrepča v vsakem obupovanju in oslabelosti, hrana krščanskega poguma in gorečnosti. Spomin na sveto mater, oglejsko Cerkev, naj vas podpira, naj vas odpre za nova misijonska obzorja v tem zahtevnem zgodovinskem obdobju, naj vas naredi za ustvarjalce edinosti in razumevanja med ljudstvi vaših dežel. Devica Marija naj vas vedno brani na vaši poti in naj vas spremlja moj blagoslov.
Nagovor delegatom Cerkvenega zbora v oglejski baziliki
Gospod kardinal patriarh,častiti bratje v škofovstvu in duhovništvu,
dragi bratje in sestre!
V veličastnem okolju te zgodovinske bazilike, ki nas tako slovesno sprejema, kar najbolj prisrčno pozdravljam vse vas, ki zastopate 15 škofij Treh Benečij. Zelo sem vesel, da vas srečam, ko se pripravljate, da boste naslednje leto obhajali drugi oglejski cerkveni zbor. Vljudno pozdravljam kardinala beneškega patriarha in sobrate v škofovstvu, še posebej goriškega nadškofa in padovanskega nadškofa, ki nam je ponudil pogled na pot proti temu zboru. Prav tako prisrčno pozdravljam duhovnike, redovnike in redovnice ter številne verne laike. Z apostolom Janezom vam tudi jaz ponavljam: “Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride” (Raz 1,4). Prek “sinodalnega zbiranja” Sveti Duh govori vašim ljubljenim Cerkvam in posebej vsem vam, ko vas podpira za še bolj zrelo rast v občestvu in vzajemnem sodelovanju. To “cerkveno zbiranje” omogoča vsem krščanskim skupnostim, ki jih zastopate, da predvsem podelijo izvirno izkustvo krščanstva, namreč izkustvo osebnega srečanja s Kristusom, ki vsakemu človeku v polnosti odkriva pomen in smer poti v življenju in v zgodovini.
Zelo primerno je, da ste hoteli, da tudi ta vaš cerkveni zbor poteka v oglejski cerkvi-materi, od koder so vzbrstele Cerkve na severovzhodu Italije, pa tudi Cerkve Slovenije in Avstrije in nekatere Cerkve Hrvaške in Bavarske in celo Madžarske. Ko se zbirate v Ogleju, to zato pomeni, da se vračate h “koreninam”, da bi odkrili, kako ste živi “kamni” duhovne zgradbe, ki ima svoje temelje v Kristusu in svoje nadaljevanje v zelo zgovornih pričah oglejske Cerkve: sv. Mohorju in Fortunatu, Hilariju in Tacijanu, Krizogonu, Valerijanu in Kromaciju. Ko se vračate v Oglej, pomeni predvsem, da se od slavne Cerkve, ki vas je rodila, učite, kako se zavzeti danes, ko se je svet korenito spremenil, za novo evangelizacijo vašega ozemlja in da bi izročali prihodnjim rodovom dragoceno dediščino krščanske vere.
“Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kaj Duh govori Cerkvam” (Raz 2,7). Vaši pastirji so ponovili to vabilo vsem vašim Cerkvam in raznim cerkvenim telesom. Tako so vas spodbudili, da odkrijete in “pripovedujete”, kaj je Duh storil in kaj dela v vaših skupnostih; da z očmi vere razbirate globoke spremembe, ki se dogajajo, nove izzive, vprašanja, ki se zastavljajo. Kako oznanjati Jezusa Kristusa, kako posredovati evangelij in kako vzgajati za vero danes? Odločili ste se, da se boste kapilarno pripravili, škofija za škofijo, na zbor leta 2012, da se boste soočili tudi z izzivi, ki presegajo meje posameznih škofij, v novi evangelizaciji, ki je ukoreninjena v veri stoletij in obnovljena v moči. Ko so danes v tej sijajni baziliki navzoče škofije, ki so se rodile iz Ogleja, je videti, da to nakazuje poslanstvo prihodnjega severovzhoda Italije, ki se odpira tudi okoliškim pokrajinam in tistim, ki so iz različnih razlogov bile v stiku z njim. Severovzhod Italije je priča in dedič bogate zgodovine vere, kulture in umetnosti, katerih znamenja so še dobro vidna tudi v današnji sekularizirani družbi. Krščansko izkustvo je skovalo vljudno, delavno, vztrajno in solidarno ljudstvo. Do globin je zaznamovano s Kristusovim evangelijem kljub pluralnosti kulturnih identitet. To dokazuje vitalnost vaših župnijskih občestev, pestre dejavnosti združenj, odgovorna zavzetost pastoralnih delavcev. Obzorje vere in krščanski razlogi so dajali in še vedno nudijo nove vzgibe za družbeno življenje, navdihujejo namene in vodijo navade. O tem očitno pričajo odprtost za presežnostno razsežnost življenja kljub razširjenemu materializmu; temeljni verski čut, ki ga deli skoraj vse prebivalstvo; oklepanje verskega izročila; obnovljeni postopki uvajanja v krščanstvo; raznoliki izrazi vere, dobrodelnosti in kulture; izrazi ljudske pobožnosti; čut solidarnosti in prostovoljstva. Varujte, okrepite, živite to dragoceno dediščino! Bodite ponosni na to, kar je naredilo velike in še vedno dela velike te dežele!
Prvenstveno vam Gospod danes zaupa tole poslanstvo, da obnovljeni v osebnem srečanju z njim pričujete za božjo ljubezen do človeka. To ste poklicani storiti predvsem z deli ljubezni in z življenjskimi odločitvami v prid konkretnih ljudi, najprej najšibkejših, najbolj krhkih, nezavarovanih, ki ne morejo poskrbeti zase, kot so ubogi, ostareli, bolni, nepokretni, tisti, ki jih sv. Pavel imenuje najšibkejši udje cerkvenega telesa (prim. 1 Kor 12,15-27). Ideje in izvedbe, ki zadevajo pozna leta, ta zaklad za človeške odnose, so lépo in domiselno pričevanje evangeljske ljubezni, prenesene v družbeno razsežnost. Poskrbite, da boste v središče svoje pozornosti postavili družino, zibelko ljubezni in življenja, temeljno celico družbe in cerkvene skupnosti. Ta pastoralna skrb je še toliko nujnejša zaradi vedno bolj razširjene krize zakonskega življenja in padca rodnosti. V vsakem svojem pastoralnem delovanju se naučite izkazovati posebno skrb mladim: oni, ki danes gledajo v prihodnost z veliko negotovostjo, pogosto živijo v nekem nelagodju, negotovosti in krhkosti, toda v srcu nosijo veliko lakoto in žejo po Bogu, ki zahteva nenehno pozornost in odgovor.
Tudi v tem vašem okolju se mora krščanska vera danes soočiti z novimi izzivi: včasih obupno iskanje ekonomskega blagostanja sredi hude gospodarske in finančne krize, praktični materializem, prevladujoči subjektivizem. V zapletenosti takih okoliščin ste poklicani, da pospešujete krščanski čut za življenje s pomočjo izrecnega oznanila evangelija, ki ga ponesete s čutečo odločnostjo in globokim veseljem v razna okolja vsakdanjega življenja. Iz vere, ki jo človek pogumno živi, priteka, tako danes kot v preteklosti, rodovitna kultura, ki jo tvorijo ljubezen do življenja, od spočetja do naravnega konca, pospeševanje človekovega dostojanstva, poudarjanje pomena družine, ki je utemeljena na zvesti zakonski zvezi in odprta za življenje, zavzemanje za pravičnost in solidarnost. Kulturne spremembe, ki jih doživljamo, zahtevajo od vas, da ste prepričani kristjani, “pripravljeni odgovoriti, če vas kdo vpraša po razlogih upanja, ki je v vas” (1 Pt 3,15), sposobni soočiti se z novimi kulturnimi izzivi v spoštljivem, konstruktivnem in zavestnem soočenju z vsemi subjekti, ki živijo v tej družbi.
Zemljepisna umestitev severovzhoda Italije, ki ni več samo križišče med Vzhodom in Zahodom Evrope, ampak tudi med Severom in Jugom (Jadransko morje ponese Sredozemlje v srce Evrope), množični pojav turizma in priseljevanja, teritorialna mobilnost, proces stapljanja, ki ga napeljuje vse prepajajoča dejavnost sredstev obveščanja so poudarili kulturno in versko pluralnost. V tem okolju, ki je vsekakor tisto, ki nam ga daje božja Previdnost, je nujno, da kristjani, podprti z “zanesljivim upanjem”, ponudijo lepoto dogodka Jezusa Kristusa, Poti, Resnice in Življenja vsakemu človeku, v odkritem in iskrenem odnosu s tistimi, ki ne živijo svoje vere, z neverujočimi in z verniki drugih verstev. Poklicani ste, da živite v drži, polni vere, kakor je opisana v Pismu Diognetu: ne zamolčite ničesar od evangelija, v katerega verujete, a bodite sredi drugih ljudi z naklonjenostjo, posredujte s svojim načinom življenja tisti humanizem, ki ima svoje korenine zasajene v krščanstvu, usmerjeni v to, da bi skupaj z vsemi ljudmi dobre volje gradili bolj človeško, pravičnejše in bolj solidarno “mesto”.
Kakor potrjuje dolgo izročilo katolištva v teh pokrajinah, še naprej silovito pričujte o božji ljubezni tudi s tem, da pospešujete skupno dobro; dobro vseh in vsakega. Vaše cerkvene skupnosti imajo na splošno dober odnos s civilno družbo in raznimi ustanovami. Še naprej nudite svoj prispevek k počlovečenju prostorja civilnega sožitja. Slednjič pa priporočam vam kot tudi vsem drugim Cerkvam, ki so v Italiji, zavzetost, da v novem rodu prebudite ljudi, ki bodo sposobni prevzeti neposredne odgovornosti v raznih družbenih okoljih, še posebej v politiki. To okolje bolj kot kdajkoli potrebuje ljudi, zlasti mlade, ki bodo sposobni graditi “dobro življenje” v korist in blagor vseh. Od te zavzetosti se namreč ne smejo odtegniti kristjani, ki so romarji proti nebesom, ki pa že tu spodaj doživljajo predokus večnosti.
Dragi bratje in sestre! Zahvaljujem se Bogu, ki mi je omogočil, da sem podelil ta tako pomenljiv trenutek z vami. Izročam vas blaženi Devici Mariji, Materi Cerkve, in vašim svetim zavetnikom in iz srca podeljujem apostolski blagoslov vam in vašim dragim.
