1700 letnica tolerančnega edikta
Slovenija | 02.05.2011, 08:45
Minulo soboto, 30. aprila, je minilo 1700 let od izida tolerančnega edikta – odloka o strpnosti. Na smrtni postelji ga je izdal Galerij, cesar vzhodne polovice rimskega imperija. Z odlokom je ukazal, naj se po osmih letih preneha s preganjanjem kristjanov v rimski državi. Besedilo nam je ohranil Laktancij, krščanski pisatelj iz 4. stoletja. S tem dokumentom so po 250 letih uradno prenehala preganjanja kristjanov v rimski državi, ki so dala Cerkvi nad 100.000 mučencev.
Krščanstvo, ki se je kot nova in izredno živa vera zelo hitro širilo, so že od začetka spremljala nasprotovanja. Najprej so kristjane preganjali Judje v Palestini, kjer je krščanstvo nastalo. Leta 64, ob Neronovem preganjanju v Rimu, pa se je na kristjane spravila še rimska država, vse do leta 311. Najhujša preganjanja, ki so zajela ves rimski imperij so izbruhnila po letu 250. Cesarjem: Deciju, Valerijanu in Dioklecijanu se je zdelo potrebno, da z obnovljeno pogansko vero in cesarskim kultom povežejo rimsko državo, ki je bila v globoki krizi in je dobesedno razpadala. Vera v Kristusa, ki ne priznava ne čaščenja drugih bogov, ne kulta osebnosti, se jim je pri tem kazala kot ovira, ki jo je treba streti in odstraniti, da bo rimska država spet povezana in močna.
Zadnje, največje preganjanje je uradno sprožil cesar Dioklecijan leta 303, najverjetneje na pobudo svojega sovladarja Galerija. S štirimi odloki je Dioklecijan skušal zaustaviti širjenje krščanstva in kristjane prisiliti k izpovedovanju državne vere. Kaj sta cesar Dioklecijan in njegov sovladar hotela s preganjanjem doseči lahko razberemo iz vsebine Galerijevega tolerančnega edikta. Takole pravi: »Med ostalim …smo tudi mi že poprej hoteli vse uskladiti s starimi zakoni in javnim redom Rimljanov in poskrbeti za to, da bi se tudi kristjani, ki so zapustili pot svojih staršev, spet vrnili k zdravi pameti (k poganski veri op. pisca).«
Po osmih letih preganjanj, ki so po nekaterih ocenah zahtevale 50.000 žrtev, je Dioklecijanov naslednik Galerij sprevidel, da se širjenja krščanstva ne da več preprečiti. Spoznal je, da je treba preganjanje ustaviti. V svojem tolerančnem ediktu, ki ga je izdal leta 311 je to tako obrazložil: »Ko pa jih je precej vztrajalo v odločitvi in smo videli, da niti ne izkazujejo dolžnega čaščenja in pobožnosti do bogov niti ne spoštujejo krščanskega Boga, smo bili z ozirom na svoje preblago usmiljenje in iz svoje stare navade, po kateri vsem ljudem naklonjeno prizanašamo, prepričani, da je treba našo najodličnejšo prizanesljivost razširiti tudi na te, da bi bili spet kristjani in bi si postavili shajališča, tako da ob tem ne bi storili česa proti javnemu redu.«
Kaj je prinesel njegov odlok? Najprej je kristjanom dovolil izpovedovati vero in postavljati bogoslužne prostore za shajanje. S tem pa je prenehalo veljati načelo, ki se ga je rimska država od Nerona dalje posluževala, namreč, da je že biti kristjan zločin. Pri tem pa se ni spremenil Galerijev odnos do krščanstva. Svojim državljanom je le dopuščal (toleriral), da svobodno izpovedujejo vero v Jezusa Kristusa. Preteči sta morali še dve leti, da je krščanska vera postala enakopravna poganski in začela uživati ugodnosti priznane vere. To se je zgodilo v Milanu leta 313 z odlokom, ki sta ga podpisala Licinj, cesar vzhodnega in Konstantin cesar zahodnega dela rimskega imperija.
