Jaka Novak
Naš komentar: Nesramen do konca
Matjaž Merljak
So vam kdaj rekli, da ste nesramni do konca? Verjamem, da ste že slišali to pohvalo. Pa ste vi komu kdaj rekli, da je nesramen do konca? Pred nekaj dnevi sem, nič hudega sluteč, prebral odlomek iz knjige Osipa Šesta, ki me je močno nagovoril in spodbudil k razmišljanju. Kako si narediti življenje lažje, prijetnejše, toplejše ... Sliši se zelo zanimivo in navsezadnje tudi je.
Nikar ne mislite, da bom pridigal o pozdravu, klobuku, obnašanju za mizo, razvadah, higieni, odpiranju tuje pošte, obnašanju v lokalu, hotelu ali gledališču, še manj pa o porokah in pogrebih. Bi pa z vami delil kak Šestov in tudi svoj doživljaj, pa bomo skupaj premislili.
Vsak dan slišimo: “Ah, današnja mladina!” “Nobenih manir nimajo mladi ljudje!” “Sami pobalini in smrklje doraščajo!” “Šturmova Helena je menda požrla meter,” je dejala sinoči ogorčeno Pikova Tinca, povedala pa ni, da na Helenin pozdrav že petkrat ni odzdravila.
Ko otrok shodi in spregovori, mu starši hitro razložijo, kako in koga je treba pozdraviti. Najprej se otroku pozdravljanje zdi tako čudovito, da pozdravi in ogovori vse, kar leze in gre. Brez “dober dan” ne uide ne sosedov pes, niti sestrin maček. Tudi hudobna soseda dobi prestrašen pozdrav. Saj je lepo - dokler komunikacija brezhibno deluje. Resnica je, da se prebivalstvo vztrajno stara, posledično je tudi na sprehajališčih in pločnikih več starejših ljudi, ki jih je seveda treba pozdraviti. Je pa zanimivo, da je vse manj tistih, ki odzdravijo. Gospod ali gospa te s pogledom spremlja že od daleč in jasno je, da pričakuje spoštljiv in ponižen pozdrav. Ko sem dovolj blizu, pozdravim. Potem pa tišina. Slišim le korak. Pri tem tudi ostane. Velikokrat. Vse pogosteje. Nesramno do konca.
Ob tem za razmislek: Na slovenskih cestah so se minuli teden zgodile tri prometne nesreče s smrtnim izidom, v katerih so umrle štiri osebe. V letošnjem letu se je število smrtnih žrtev na naših cestah povzpelo že na 56. Vem, da primerjava ni briljantna, pa vseeno. Bi tudi v tem primeru od daleč radovedno gledali, ko bi se približali, pa bi odkorakali naprej?
Zadnjič sem sedel v lokalu, pri sosednji mizi je bil starejši moški, ki ga nisem poznal. Kar na enkrat je zakričal: “A mi daš cuker?” Seveda nisem mislil sam izprazniti sladkornice, pa sem mu jo ponudil. Iztegnil sem se toliko, kolikor je šlo. On pa je samo gledal in čakal, niti malo ni prišel z roko naproti. In spet je zakričal: “Prnes cukr sm, mulc nesramen! A mislš, da ga bom jst pršou iskat?” Imel sem ga dovolj, dal sladkornico nazaj na svojo mizo in mu rekel, naj si poišče drugo. Seveda mu je prekipelo, revež je znorel. Obljubil mi je, da me bo pretepel. Preroško sem mu odvrnil, da ga bom prehitel in premagal, če bo poskusil. Naj vas pomirim, ostalo je pri besedah. Seveda sem bil nesramen do konca.
Pri sebi in posledično tudi pri drugih opažam, kako se zapiramo sami vase. V šoli smo razmišljali in pisali o tem, kako se fenomen individualizma in osamljenosti pojavlja v velikih mestih. Odkar govorimo, da je pravzaprav Svet veliko mesto, pa se mi zdi, da medsebojni odnosi trpijo in šepajo. Prišlo je tako daleč, da govorimo o krizi vrednot, krizi družine.
Pa vendar so še vasi in mesta, kjer je sončno. Kjer ljudje še pojejo, se poznajo, pozdravljajo in kjer cvetijo rože. Smo tudi mi doma tam, kjer je sonce, smo tudi mi za koga cvet v sivem dnevu? Upam in verjamem. Sicer nas bodo kmalu označili za “nesramne do konca”.
Osip Šest razmišlja: “Če bomo sami pravilno gledali na svet, bodo tudi mladi tako gledali. Usoda nima prevelikih obzirov do tega, kar človek ima, in da je edino resnično bogastvo tisto, ki ga človek nosi v sebi. Če mladim sami ne bomo zapirali oči, bodo vse to dovolj jasno videli. So dovolj brihtni.”
