Vse naše pravljice s papirja nam bežijo
Jože Bartolj
Pretekli mesec sta zaznamovala dva zanimiva dogodka, ki si ne bi mogla biti bolj različna, pa sočasno bolj podobna. Najprej je madžarski predsednik Pal Schmitt podpisal novo madžarsko ustavo, le dan zatem se je njegov slovenski kolega Danilo Türk na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju razgovoril o nujnosti obračuna s “tranzicijsko navlako”.
Dva pravljičarja, (v bistvu) ena pravljica
Ne nekdanji mečevalec Schmitt ne vsaj za slovenske razmere vrhunski diplomat Türk se doslej nista izkazala kot posebej nadarjena politika, ki bi na političnem parketu suvereno vlekla na lastnem zelniku zrasle poteze. Za Schmitta je več kot očitno, da se povsem izroča modremu vodstvu predsednika vlade Orbana, medtem ko se Türk ne more in ne more otresti pretirane navezanosti na vplivneže, ki jim (upravičeno ali tudi ne) pripisuje levji delež zaslug za svojo prepričljivo izvolitev leta 2007. Kar sta naredila in povedala, odraža torej klimo v obeh državah na najvišji politični ravni.
Šef madžarske države je s svojim podpisom v ustavi zakoličil Boga, tradicionalno pojmovanje družine in svetoštefansko dediščino. Zunaj je ostalo – vsaj po Schmittovem in Orbanovem mnenju - najneprijetnejše obdobje madžarske zgodovine, obdobje, povezano s priimki Szalasi, Rakosi in Kadar.
S Türkom je drugače. Njegove besede na proslavi lahko v povezavi z nekoč že prej povedanim v Mladini razumemo kot globoko nezaupnico ravno osamosvojitvenemu in poosamosvojitvenemu obdobju slovenske zgodovine, ki je, če je v njem sploh kaj ohranitve vrednega, v najboljšem primeru zgolj podaljšek slavnega petdesetletja, ki se je po njegovem mnenju in po mnenju njegovih prijateljev začelo ravno 27. aprila 1941.
Kljub bistvenim razlikam se zato prizadevanja obeh predsednikov srečajo v želji, da bi v težkih časih znova zacementirala nekaj, kar ne more biti nič drugega kot zgodovinska pravljica. Kakor ni moč z administrativnim ukrepom preprosto ukiniti petih desetletij zgodovine, ne da bi hudo prizadeli ljudi, ki so jo – večinoma ne po svoji krivdi – morali živeti, tako se kajpak v iskanju oprijemljivega sidra ne kaže oklepati datuma, ki je vsaj problematičen, če že ni v svoji današnji vlogi popolnoma pravljičen konstrukt.
Učinkoviti spomini
A bi bilo zmotno misliti, da delujeta predsednika in njuni sponzorji čisto iz nič, brez stika s stvarnostjo. Da izhaja vnebovpijoča razlika med njuno razlago zgodovine zgolj iz dejstva, da sta Orban in Schmitt predstavnika zaplankane, nazadnjaške desnice, Türk in njegovi pa napredne, svobodoljubne levice. Ne, priznati bo potrebno, da se po vsem videzu razlikujeta pogleda na (pol)preteklost povprečnega Madžara in povprečnega Slovenca.
Tudi Orbanovi drugače obarvani predhodniki so morali upoštevati dejstvo, da v narodnem spominu obdobje “golaževega socializma” v primerjavi s herojskimi postavami kraljev in obširno madžarsko državo iz minulih dni odtehta sorazmerno malo. In tudi slovenski voditelji druge politične barve kot predsednik Türk, so se morali pokloniti spominu na 27. april, ne glede na to, kaj so si o njem zasebno mislili. Ne toliko zato, ker bi imel dogodek na ta dan pred sedemdesetimi leti res tolikšno lastno težo, marveč zato, ker dediščino, povezano s 27. aprilom, večina državljanov naše države povezuje z rajnko Jugoslavijo. Na katero imajo ali hočejo imeti v glavnem lepe spomine. Sam na tej točki starejše in mlajše od sebe teže razumem, saj sem bil v najobčutljivejših letih ravno takrat, ko je bila naša nekdanja “širša domovina” najmanj v modi. Ampak za marsikoga, zlasti z roba Slovenije, zahodnega ali vzhodnega, je Jugoslavija pomenila odrešilno državno tvorbo. In to je potrebno jemati resno. Manj jasno mi je sicer, zakaj naj bi od mene precej mlajša kapetanka uspešnih odbojkaric iz Prekmurja za največjega svetovnega voditelja razglašala Josipa Broza, ampak tako je.
Za Slovenijo brez Slovenije
In ravno spričo tega naš predsednik, drugače kot madžarski, lahko ponudi skoraj izbris tistega obdobja naše preteklosti, ki je poslalo Jugoslavijo v zgodovinsko ropotarnico. Ker bo zaigral na pravo struno pri mnogih državljanih. In ustregel vroči želji večine političnih podpornikov, za katere osamosvojitvena leta ne predstavljajo zvezdnih trenutkov in bi jih radi zradirali. Da s tako Slovenijo, brez za njeno vzpostavitev ključnih trenutkov, predsednik žaga vejo, na kateri kot šef te iste države sedi, ga očitno ne moti.
Zgodbo preteklosti narekuje sedanjost
Schmitt in Türk pa ne glede na vse nista v enakem položaju. Madžarski dvojec je lahko varuhe politične korektnosti z Bogom, družino in svetim Štefanom spravil v obup predvsem, ker tamkajšnja javnost Orbanu za zdaj zaupa, da jo bo popeljal iz močvirja sedanjih tegob.
Türk takšnega kredita nima. Predstavlja namreč politične in gospodarske elite, ki so sooblikovale predosamosvojitveno zgodovinsko pravljico in se potem uspešno pretihotapile v nove čase. In kot velikokrat zapisano, se v naših razmerah ne sesuva osovraženi kapitalizem nasploh, marveč njegova podalpska različica. Njeni tvorci pa so vsi po vrsti iz predsednikovega kroga in najglasnejši zagovorniki njegove pravljične razlage zgodovine. Če bi predsednik torej hotel zveneti resno, bi se moral najprej jasno ločiti od njih. Za to doslej ni pokazal niti najmanjše volje. Kar bo v očeh ljudi v kriznih časih hkrati verjetno bistveno znižalo vrednost njegovih predstav o (bližnji) preteklosti.
