Benedikt XVI. bo molil na grobu blaženega Alojzija Stepinca
Cerkev po svetu | 30.05.2011, 11:20 Marta Jerebič
Do papeževega obiska na Hrvaškem je le še nekaj dni. Kot je znano, bo Benedikt XVI. v nedeljo molil tudi na grobu blaženega Alojzija Stepinca. Ob tej priložnosti so minuli teden na Hrvaškem predstavili njegov življenjepis v angleškem jeziku.
600 strani obsežno knjigo je napisal avstralski duhovnik hrvaškega rodu Zvonimir Gavranović, ki živi in deluje v Avstraliji. Življenjepis temelji na knjigi Alojzije Stepinac, hrvaški kardinal, ki jo je napisal frančiškan Aleks Benigar, ki je prav tako živel v izgnanstvu, in sicer v Italiji. Kardinala Stepinca je osebno poznal in je zbral ogromno dokumentov, ki se nanašajo na njegovo življenje, v najnovejšem Gavranovićevem delu pa so ti vidiki posodobljeni in dopolnjeni.
Urednik najnovejše publikacije profesor Jure Krišto je delo označil za najbolje napisan življenjepis o blaženem Alojziju Stepincu v angleškem jeziku. Obe omenjeni knjigi pa skupaj predstavljata celotno podobo blaženega ter zunanje okolje, v katerem je živel. Krišto je omenil tudi dejstvo, da sta bili najboljši knjigi o njem napisani zunaj Hrvaške.
Blaženi kardinal Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v Brezari pri Krašiću. Po vojni – bil je tudi na soški fronti - se je odločil za študij agronomije, a kmalu začutil, da ga Bog kliče na drugo pot. Po študiju teologije v Rimu je bil 1930 posvečen v duhovnika. Že leta 1934 je postal nadškof pomočnik v Zagrebu; po štirih letih je postal ordinarij. Zagrebško škofijo je vodil v težkih vojnih razmerah in se pri tem zavzemal za pravičnost, resnico in pomoč ubogim. Zoperstavil se je fašizmu.
Pomagal je tudi mnogim slovenskim vernikom in duhovnikom. Na to njegovo vlogo je na slovensko hrvaškem srečanju 2005 na Brezjah opozoril takratni mariborski škof Franc Krambeger:
„Blaženi nadškof Alojzij Stepinac, ki je z mučeništvom izpričal ljubezen do svojega naroda, pa tudi ljubezen do slovenskega naroda, ko je med drugo svetovno vojno v najtežjih slovenskih trenutkih sprejel skoraj štiristo izgnanih slovenskih duhovnikov, samo iz mariborske škofije tristo, jih nastavil za svoje dušne pastirje v svoji nadškofiji in jih s tem rešil smrti v koncentracijskih taboriščih, kakor so Jasenovac in še drugi.“
Po vojni je bil obsojen na montiranem procesu. Sprva je bil zaprt v kaznilnici v Lepoglavi, kjer je veliko pretrpel, pozneje so mu kazen spremenili v hišni pripor v rojstni župniji. Ko je bil tam, mu je papež podelil kardinalski naslov, kar je razmere še poslabšalo. Veliko je pretrpel tudi zaradi dolgotrajne bolezni, za posledicami katere je umrl 10. februarja 1960. Pokopali so ga v zagrebški stolnici. Približno deset let po njegovi smrti se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Za blaženega ga je leta 1998 v Mariji Bistrici razglasil papež Janez Pavel II.
