Kanadsko-slovenski pogledi na skupni slovenski kulturni prostor
| 07.04.2011, 07:26 Matjaž Merljak
Na desetem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru je prispevek kanadskih Slovencev o skupnem slovenskem kulturnem, gospodarskem in znanstvenem prostoru predstavila Marija Ahačič Pollak.
Spoštovani, gospod minister. Gospod predsednik. Dragi rojaki. V imenu Vseslovenskega kulturnega odbora vse prav lepo pozdravljam in čestitam ob državnem prazniku. Pred 20-imi leti, ko se je Slovenija osamosvajala smo si Slovenci doma in po svetu prizadevali za samostojno slovensko državo tudi tisti, ki niso nikoli pomislili, da bi se kdaj vrnili v Slovenijo zavedno živet. Za nas je narodna zavest vrednota, nad vsemi drugimi vrednotami, ki nas z domovino najbolj povezuje.
Ljubezen do domovine je bila globoko vtisnjena v našo kolektivno podzavest, zato je povsem normalno, da želimo Sloveniji dobro, da želimo z njo po svojih močeh sodelovati na kulturnem, gospodarskem in znanstvenem področju. Lahko bi rekli, da se uspehov Slovenije ne samo slovenski izseljenci, ampak tudi vsi potomci Kanadskih Slovencev veselijo. Lep primer tega je udeležba Slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu ali udeležba na olimpijskih igrah v Vancouverju, tudi tisti, ki praktično nimajo več stika s slovensko skupnostjo s ponosom govorijo o uspehih slovenskih športnikov.
Utopično pa bi bilo pričakovati, da bi iz te želje po sodelovanju dejansko nastal skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor, v kakršnem bolj konkretnem vidiku kot izmenjava idej in občasnih kulturnih izmenjavah. Zavedati se je treba ne samo skupne ljubezni do Slovenije, ampak tudi razlik pogledih na kulturo in gospodarstvo med Slovenci po svetu in tistimi v matični domovini.
V kulturnem pogledu se Slovenci doma želijo odpirati v širini svet, se zgledovati še posebej po ameriški kulturi. Če hočejo kulturniki uspeti v svetovnem merilu, se morajo tematsko prilagoditi umetnosti ali kvazi umetnosti, ki je popularna v Ameriki. Slovenci v Kanadi smo vsekakor bili veliko bolj ponosni na slovenske športnike kot na slovenske filme, ki smo jih do sedaj videli na torontskem filmskem festivalu. Mi, ki živimo v svetu dekadentne zahodne civilizacije, se že dolgo zavedamo, da je hollywoodska kultura svojo pornografijo, kriminalom in fantazijo, človeštvu škodljiva, da pa jo je nemogoče zaustaviti, ker jo vodi velik kapital. Mogoče se prav zaradi tega še bolj čvrsto oklepamo slovenske kulture, kakršno smo prinesli s seboj. Namreč, zavedamo se, da smo bili s to popotnico, ki nam jo je dala domovina na pot. uspeli premagovati še tako težje preizkušnje in še tako velike ovire in svojo etnično kulturo absorbirati vse kar smo v novi kulturi videli pozitivnega. Prav zaradi tega so nastajala slovenska društva, slovenski otočki, ker smo v slovenskem duhu vzgajali svojo mladino, ki nam je danes v velik ponos. Tudi pripadniki druge in tretje generacije Slovencev se tega zavedajo. Opažati je, da kljub svoji zaposlenosti in višji strokovni izobrazbi, kot so jo imeli njihovi starši, radi vodijo svoje otroke v slovensko družbo na slovenska letovišča, da jih ne bi za seboj potegnila neprimerna kanadska družba.
Pravzaprav v vseh zgodovinskih časih v slovenski kulturi opažamo to dinamiko med Slovenci v domovini in tujini, ki je v slovensko kulturo previdno vnašala nove ideje na eni strani, na drugi strani pa Slovencem vlivala ljubezen do domovine in do slovenske kulture in jim s tem krepila samozavest.
Lahko bi rekli, da je Slovencem kultura omogočala samozavest, da so se leta 1991 odločili za osamosvojitev, za demokracijo in tržno gospodarstvo. Sami kulturniki v Sloveniji opažajo, da se njihova pričakovanja niso povsem uresničila in da bo morala kultura prevzeti spet pomembno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju vrednot, ki bi v Sloveniji ustvarjale bolj pravično družbo. Nam, ki živimo v tujini, so prav te slovenske vrednote še posebej ljubezen in sočutje do sočloveka pomagale, da smo upirali skušnjavam, ki nam jih je ponujala ameriška kultura, ki so jo mnogi strokovnjaki že začeli prepoznavati kot človeku in človeštvu škodljiva porabniška kultura, pa naj gre za proizvode na področju kulture, prehrane, medicine, itd.
Čisto razumljivo je, da se mi izseljenci s svojimi narodnimi nošnjami, s svojim previdnim nastopom do potrošništva in novih ideologij, s svojim nostalgičnim hrepenenjem po slovenski kulturi, ki v domovini ni več, Slovencem v domovini se zdimo starokopitni. Naš skupni kulturni prostor je v naši kolektivni podzavesti, ker je ohranjeno vse, kar je bilo pozitivnega, nam vsem v spodbudo in vse, kar je bilo negativnega nam vsem v opomin. Čas je, da nas zgodovina več ne razdvaja, ampak, da iz nje iščemo pozitivno pot za v naprej, kajti le te naše skupne aspiracije bodo pripravile naš skupni kulturni prostor za v prihodnost.
Vse, kar imamo Slovenci v Kanadi slovenskega, smo zgradili s prostovoljnim delom in prostovoljnimi prispevki. Ne delamo si utvar, da bi Slovenija iz svojega kulturnega proračuna financirala izdajanje naših knjig, plačevala naš radijski program, gradila naše kulturne domove ali da bi iz proračuna šolstva plačevala naše slovenske učitelje, ali da bi slovenski velepodjetniki sponzorirali naše kulturne projekte, razen, če gre za kakšno skupino iz Slovenije, ki hoče stroške svojega dopusta v Kanadi opravičiti z nastopom za Slovence.
Želeli pa bi, da bi v tem skupnem slovenskem kulturnem prostoru lahko vstopili tudi izseljenci in v tujini rojeni slovenski potomci in bi imeli vsaj nekaj možnosti, da v Sloveniji predstavimo svoje kulturno delovanje, da tisti v Sloveniji, ki o nas poročajo, upoštevajo tudi naše nasvete, da bi na kulturnem področju lahko naredili kakšen skupen projekt s slovenskimi strokovnjaki, kadar gre za predstavitev kanadskih Slovencev. Na ta način bi se lahko gradil most in širil skupen kulturni prostor in ne bi bilo toliko razočaranj, ki jih doživljamo, kadar slovenski novinarji o nas poročajo tako, kot oni sami hočejo.
O skupnem gospodarskem prostoru je še težje razmišljati, kajti v Kanadi z nekaj izjemami ni velikih slovenskih podjetnikov, ki bi se ukvarjali z dejavnostjo, ki bi omogočala sodelovanje s slovenskimi podjetji. Neurejena zakonodaja v Sloveniji, poleg vseh drugih problemov, ki jih opažamo v slovenskem gospodarstvu, prav tako ni nekaj, kar bi motiviralo izseljence, da bi investirali v Sloveniji.
Opažamo sicer, da so podjetniki v Sloveniji zelo sposobni, strokovno usposobljeni in spretni obračanju svojega kapitala, da si lahko že v nekaj letih ustvarijo milijonske vrednosti. Naši kanadski slovenski podjetniki so v tem oziru veliko bolj previdni. Morda zato, ker so v preteklosti že šli čez nekaj recesij in se zavedajo, da lahko čez noč izgubijo vse. Še bolj verjetno pa zato, ker so si postopoma ustvarjali svoj kapital s trdim fizičnim delom, kar pa seveda ne ustvarja velepodjetnikov. Tisti, ki so imeli srečo, da so bolj uspeli, kot drugi, so v glavnem svoj kapital uporabili za širjenje svojega podjetja, ne pa akvizicije drugih podjetij. Tudi takih slovenskih podjetnikov v Kanadi je zelo malo, če sploh je, ki bi poleg osnovnega podjetja odpirali svoja podjetja, drugje v Kanadi ali drugje po svetu. Nekaj je sicer sodelovanja s Slovenijo, v glavnem na področju uvoza pijač in raznih materialov. Utopično si lahko zamišljamo, da bi bilo domoljubno in racionalno, če bi Slovenci po svetu investirali v slovenska podjetja, če bi odkupovali zapuščene slovenske kmetije za svoje vikende namesto Angležev ali stanovanja na morju namesto Italijanov. Toda vsaj za Kanado lahko rečemo, da je razdalja prevelika, da je bila izselitev za večino Slovencev stalna, ker jih na Kanado vežejo otroci in vnuki.
Kako bi lahko v ta skupni gospodarski prostor vključili kanadske slovenske strokovnjake, ki delujejo v večjih kanadskih ali ameriških firmah, je vprašanje. Vsekakor pa bi jih bilo treba poprej poiskati, ker so se tako rekoč mnogi odtujili od slovenske skupnosti bodisi zaradi prezaposlenosti, zaradi priselitve za delom.
V Kanadi je premalo Slovencev in med njimi še manj interesa, da bi se strokovnjaki v gospodarski in znanstveni stroki med seboj sestajali. Zanimivo pa je, da tudi taki strokovnjaki nosijo v sebi spomin na skupen slovenski prostor, na skupno slovensko domovino svojih prednikov, ki bi zgolj zaradi tega bili pripravljeni pomagati po svojih močeh.
Naša največja želja pa je, da bi bil skupen slovenski prostor res skupen. Da narod ne bi bil tako razdeljen, kot je sedaj, pač da bi ljudje spoštovali drug drugega v svoji različnosti. Kajti le v slogi je moč, ki presega državne meje, ki nas Slovence lahko povezuje v skupno slovensko družino, ne glede na to, kje v svetu živimo. Najlepša hvala.
///iz magnetograma Državnega zbora///
