Škof Jamnik: To je zares tvoja velika noč, to je nov začetek

Slovenija | 24.04.2011, 07:15

„Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje in iz tega bi naredili velik dogodek, da bi se čimbolj očitno videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje,“ je pri slovesni velikonočni sveti maši v župnijski cerkvi sv. Kancijana v Kranju dejal pomožni ljubljanski škof msgr. Anton Jamnik.

Nagovor škofa Jamnika pri velikonočni maši

Upanje velikonočne zarje

Tako ob doživljanju sedanjega trenutka, kot tudi ob pogledu v našo zgodovino, lahko razberemo, da so bili dnevi, za katere veljajo Gregorčičevi verzi iz pesmi V pepelnični noči, bili pa so tudi trenutki »cvetne nedelje«, tihega pričakovanja, upanja in radosti. Morda je preveč človeških načrtov in nad, tudi dnevi velikega petka, Kalvarije, ki je v dolgem »sobotnem molku« ostala skrita, kot da se ni zgodila, kakor da bi bili bolečina, trpljenje in smrt zadnja beseda o človeškem bivanju. A vendar so žarki velikonočnega jutra zasijali – tudi nad Rogom, Teharjami ... povsod tam, kjer je človek trpel, umiral in kjer trpi še danes ali se počuti osamljenega, nepotrebnega. Številni v svoji družini in okolju, v katerem živijo, doživljajo preizkušnjo križa. Pričakovanja sodobnega človeka so velika; da bi Bog morda bolj očitno posegel v zgodovino in v osebno zgodbo vsakega človeka.

Mar se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v prvem velikem tednu? Med dogodki na veliki petek in na velikonočno jutro je razlika velika. Križev pot, križanje in smrt na križu, vse to je bilo javno dogajanje pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje od mrtvih pa je bilo skrito in brez navzočnosti ljudi. Evangeliji poročajo le o prikazni angela in praznem grobu. Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje in iz tega bi naredili velik dogodek, da bi se čimbolj očitno videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, a zato toliko močnejše in učinkovitejše.

Križev pot slovenskega naroda je bil v posameznih obdobjih na zunaj bolj razpoznaven in očiten, drugič pa se je odvijal skrito, v dolgih in mračnih nočeh bolečine in umiranja. Toda tako kot v prvem velikem tednu, tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa, prihaja na drugačen način, kot pa smo si jo po človeško predstavljali. In prav to svetlobo je potrebno odkriti in zaupati v njeno moč.

Kaj moremo danes storiti, da bomo bolj odprti za drugačnost Božje govorice, da se bomo kljub vsemu dali osvetliti žarkom velikonočnega jutra?

Same skrivnosti velikega tedna nam odgovarjajo:

Jezusov nauk ne temelji na zemeljski moči, ampak na ljubezni, resnici in pravičnosti.

Jezus v Jeruzalem ne pride z vojsko, tudi ne s konjenico, ampak prijezdi na osliču, ki niti ni bil njegova last. Konji, ki so v tistem času predstavljali vojaško moč, niso prisotni. Izraelov kralj ne prihaja na konju, njegova moč ni bila v prizadevanjih za zunanjo moč, tudi ne gradi na tem, da bi naredil vtis močne in popularne osebnosti. Prihaja na osliču, simbolu miru, živali, ki je popolnoma neuporabna v vojaške namene, živali, ki simbolizira revne in uboge. Njegov prihod v Jeruzalem na izposojenem osliču je najprej znamenje človeške nemoči in izpolnitev preroških napovedi, istočasno pa tudi izraz izrednega zaupanja v Božjo moč, ki se uresničuje v Jezusu. Njegova majhnost postane veličina. Ne poganja se za zemeljsko močjo, ampak za resnico, pravičnost in ljubezen. In tako velja tudi danes. Niso revolucionarji tisti, ki delajo svet vedno bolj human, ker sta nasilje in pobijanje slej kot prej razkrinkana v vsej svoji laži, gnilobi in pogubnosti. Jezus, ki v Jeruzalem prihaja na izposojenem osliču, je najbolj jasna kritika vsakršne oblike totalitarizma, torej takšnega ravnanja, ki gradi na moči določene skupine ljudi, obvladovanju, izključevanju in zatiranju vsake drugačnosti. Če bo vse naše delovanje imelo svoj temelj v »moči nemoči« in če nas bo prav to vodilo k Njemu, potem bo v nas več prostora za žarke velikonočnega jutra. Naš pogled tako ne bo samo neko »kratkoročno dialektično prilagajanje mnenja«, ampak prava vizija. Z vidika trenutnega pogleda to morda ni tako mikavna in obetajoča misel, gledano globlje in širše pa pomeni imeti pred seboj cilj, za katerega je vredno nekaj žrtvovati. Odpira širša obzorja bivanja, ne pa nekakšno pritlehno razpoloženjsko odločanje, ki pred seboj ne vidi niti koraka.

»Moč nemoči« se kaže v odpuščanju in ne v obsojanju ter v temeljnem spoštovanju drugačnosti in različnosti.

Kristjan se zaveda, da nima moralne pravice obsojati druge. Nima pravice, da bi se imel za boljšega ne od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega človeka, ki skupaj z drugimi zahtevajo Jezusovo smrt. Kdor si odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje: ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Kako bi ravnal sodobni človek, če bi se danes znašel z vso svojo pripravljenostjo na kompromise, z vso brezbrižnostjo za krivice – ki se dogajajo okoli njega in jih mirno prenaša, ker noče imeti sitnosti in neprijetnosti – z vso strahopetnostjo in z vso svojo sedanjo odvisnostjo od javnega mnenja in propagande, na jeruzalemskih ulicah na prvi veliki petek? Iskrena postavitev tega vprašanja pomeni nov korak k odprtosti za odrešujoče sporočilo velikega tedna.

Zaupati tudi takrat in še posebej takrat, ko se zgodi, da je Bog daleč, da je morda vsega konec – o tem nas hoče poučiti molk velike sobote.

»Šel je v predpekel. Sodobnemu človeku morda noben del Vere ni tako tuj kot prav ta, ki se liturgično povezuje z veliko soboto. Toda ali ni posebej značilen za nas čas, ‘ali na eminenten način ne izraža izkušnje našega stoletja,’ kot je še kot kardinal Ratzinger zapisal sedanji papež Benedikt XVI.? Na veliki petek je naš pogled usmerjen na Križanega, velika sobota pa je dan, ko je »Bog mrtev« in dan, ki s »posebno govorico« že predpostavlja težko izkušnjo sodobnega človeka, ko se zdi, da je Bog odsoten, kakor da je še vedno v grobu. V sodobni družbi prevladuje občutek, da iz tega groba ne bo vstal in spregovoril človeku, kot da o njegovi eksistenci sploh ni več vredno govoriti, da je preprosto potrebno pozabiti na samo vprašanje o Bogu in ga izključiti iz človeške zavesti. Ta molk napoveduje težko izkušnjo, ki jo filozof Nietzsche opiše v znanem stavku »Bog je mrtev in mi smo ga umorili«. Molk velike sobote nas na svoj način spominja na dogodek iz Markovega evangelija, ki govori o viharju na morju, ko je bil Jezus na krmi in je spal na blazini (prim. Mr 4,38), ali morda odlomek, ko se Jezus sreča z učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). Razočarana učenca se pogovarjata o tem, kako so umrli vsi upi. Njuno doživljanje je nosilo izkušnjo smrti Boga ali morda bolje odsotnosti Boga. Nekdo, ki je bil poslan od Boga, je umrl. Ostaja samo še popolna praznina. Toda medtem, ko govorita o izničenju vseh njunih upov, ko sta tako zagledana v svoje razlage, sta nesposobna odkriti Boga, odkriti, da On, ki je živo upanje, hodi z njima. Učenca nista bila sposobna odkriti drugačne govorice Boga, zato nas velika sobota na izviren način spominja, da ne samo Božja govorica, ampak tudi Božji molk spadata h krščanskemu razodetju. Ko bomo doživeli moč te drugačne govorice Boga, razodevanje Boga v njegovem molku in bližino navidezne odsotnosti Vstalega, takrat bo v našem življenju prostor za nov žarek velikonočnega jutra.

Ob vsem tem je odločilnega pomena, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: »Koga iščeš?« (Jn 20,15).

Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga.

Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč. To pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Če bomo to storili, potem bomo tudi mi, tako kot Marija, mogli prisluhniti glasu Njega, ki nas kliče po imenu (prim. Jn 20,16). Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo je poklical po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje in ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja. Ona ga prepozna, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje posebno poslanstvo.

Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči in trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti in iskati, to pa že pomeni, biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, ki je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu.

Stojimo pred težko nalogo, toda upanje nam daje Jezusova obljuba »da nas bo Duh resnice uvedel v vso resnico« (prim. Jn 16,13), da bomo v moči te obdarjenosti od zgoraj na vse dogajanje, stvarnost kot tako, bogastvo različnosti, gledali v luči celote odrešenjskega dogajanja, kot je to znala storiti Božja mati Marija. V tej zavesti in veri lahko polni upanja zremo v prihodnost in si zaželimo veselo veliko noč!