Pomanjkljivosti Bele knjige o šolstvu

Politika | 18.04.2011, 12:46 Petra Stopar

Predstavniki Komisije za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci so na dopoldanski novinarski konferenci predstavili stališče do osnutka Bele knjige o šolstvu. Na njej so sodelovali ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, predsednik Komisije za šolstvo dr. Ivan Štuhec in mag. Silvo Šinkovec.

Po besedah nadškofa Antona Stresa je velika pomanjkljivost Bele knjige v tem, da ne daje prostora religioznemu pouku, čeprav v naši družbi pogosto poudarjajo pomen strpnosti. Tak pouk, ki bi ga zasnovali v sodelovanju s Cerkvami in verskimi skupnostmi, bi namreč veliko prispeval k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. „Tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi, tudi francoska ne, kaj šele tako imenovana »evropska šola«, ki deluje pod neposredno avtoriteto Evropske unije“, je poudaril nadškof Stres.

Bela knjiga ignorira vzgojni načrt

Po besedah p. Silva Šinkovca je pozitivno že to, da razprava o šolstvu sploh poteka, saj se s tem odpirajo številna vprašanja. Pogreša pa večji poudarek na vzgoji. Ko namreč Bela knjiga govori o znanju, navaja številne raziskave in opombe, pri vzgoji pa ničesar. Bela knjiga tudi popolnoma ignorira vzgojni načrt, ki je določen z zakonom. P. Šinkovec navaja še nekatere druge pomanjkljivosti predloga Bele knjige: „Manjka duhovna razsežnost človeka. Verjetno mnogi teoretiki tega ne poznajo, čeprav pa so bili v komisiji tudi ljudje, ki to poznajo, ampak najbrž njihov glas v tem primeru še ni bil dovolj močan.“

Ne obravnava človeka v vsej njegovi celoti

Tudi dr. Ivan Štuhec je prepričan, da Bela knjiga ne obravnava človeške osebe kot telesno, duševne in duhovne stvarnosti, kakor tudi ne kot posameznika v njegovi družbeni in presežni razsežnosti. Pozitiven pa se p. Šinkovcu zdi majhen premik, saj sta vzgoja in vrednote vsaj omenjeni. Poleg pojma človekove pravice se uvajajo tudi dolžnosti, pogosteje pa se uporabljajo tudi izrazi spoštovanje, sodelovanje in trajnostni razvoj. „Tisto, kar res manjka, je medgeneracijsko sožitje. Mislim, da je v zadnjem obdobju bilo napisanih toliko dokumentov, da bi se to moralo bolj odražati v takšnem osnovnem dokumentu.“

P. Silvo Šinkovec še poudarja, da je ključnega pomena, kdo je zaposlen v šolah poklicih, zato se mu zdi pomembno, da bi čim več vernih ljudi izbralo ta poklic. „Zato spodbuda, da bi čim več dobro mislečih ljudi prišlo v šolo in tam našlo svoj poklic za najbolj plemenito delo na tem svetu, kar je vzgoja človeka.“

V nadaljevanju objavljamo celotne prispevke vseh treh sodelujočih na novinarski konferenci.

 

Prispevek ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Antona Stresa

Večkrat in na različnih mestih je bilo v zadnjem času povedano, da je vzgojni, vrednostni ali etični vidik naše vzgoje in izobraževanja podcenjen in nezadosten. V Katoliški Cerkvi pa tej razsežnosti posvečamo veliko pozornosti.

V ta sklop odprtih vprašanj, na katera vedno znova opozarjamo, sodi tudi vprašanje religiozne, duhovne in etične kulture, ki naj jo nudi šola.

Glede tega imamo tudi jasno izražena in zavezujoča ustavno-pravna načela. Če se omejim samo na evropsko konvencijo o človekovih pravicah, je tam lepo povedano: »Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.« (Evropska konvencija o človekovih pravicah, Protokol, 2. člen). Tudi Svet Evrope je v zadnjih letih na različnih ravneh in v različnih resolucijah poudaril pomen religiozne kulture (prim. priporočilo 1396 z dne 27. januarja 1999) in ustrezne religiozne in etične izobrazbe in vzgoje.

Dejstvo, da je v širšem evropskem prostoru glede verskega ali religioznega pouka v šoli Slovenija velika izjema, Bela knjiga priznava in to opredeljuje kot našo specifičnost, a nič več. Tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi, tudi francoska ne, kaj šele tako imenovana »evropska šola«, ki deluje pod neposredno avtoriteto Evropske unije in v kateri sta konfesionalnemu religijskemu pouku na ravni osnovne šole odmerjeni dve uri tedensko, na ravni srednje šole pa ena ura. Naša »specifičnost« ostaja v Beli knjigi brez pojasnila in brez prepričljive utemeljitve. Ne ostaja pa brez škodljivih posledic.

Med najbolj temeljne naloge vsakega šolskega sistema – in na to bi rad posebej opozoril – sodi naloga, da vzgaja za strpnost in kulturo dialoga v družbi. Strpnost in kultura dialoga pa predpostavljata znanje, obveščenost, poznavanje. Tam, kjer se različne kulturne ali duhovne skupine med seboj ignorirajo, so najbolj plodna tla za predsodke in nestrpnost, tudi za nestrpnost do vernosti in verujočih ter njihovih občestev.

Katoliška Cerkev v Sloveniji je na to pomembno pomanjkljivost našega šolskega sistema že večkrat opozorila, tudi na Plenarnem zboru oziroma t. i. vseslovenski sinodi. Z namenom, da bi se izognili nesporazumom, smo večkrat poudarili razliko med veroukom kot vzgojo za verovanje in versko življenje, ki naj ostane v pristojnosti Cerkve, in verskim oziroma religioznim poukom kot versko-duhovnim izobraževanjem, ki vodi k poznavanju verstev s posebnim – a ne izključujočim – poudarkom na religiji okolja, v našem primeru krščanstva. Tak pouk, ki bi ga zasnovali v sodelovanju s Cerkvami in verskimi skupnostmi, ki jih to zadeva, bi veliko prispeval k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. Večkrat smo že izrazili našo pripravljenost za pogovore v tej smeri. Po eni strani bi upoštevali, kaj so na tem področju uveljavljeni standardi v Evropi, posebej v srednjeevropskih državah, ki so nam kulturno in religiozno duhovno blizu, po drugi strani pa bi tudi upoštevali naše razmere in trenutne možnosti. Trenutek pisanja Bele knjige je gotovo priložnost, da tudi na tem področju naredimo korak naprej. Za našo družbo in državo bi bila velika škoda, če bi to priložnost zamudili.

 

Prispevek dr. Ivana Štuheca

1. Splošna ocena uvodnega poglavja o načelih

Za pomemben napredek in razliko med Belo knjigo (v nadaljevanju BK) iz leta 1995 in sedanjim osnutkom lahko štejemo že prvi naslov »Človekove pravice in dolžnosti«, ki napove, da je osnutek BK pisan v duhu odgovornosti in ne samo pravic. V nadaljevanju je spodbudna bolj ali manj dosledna uporaba pojmov vzgoja in izobraževanje na mesto pojma edukacija. Tudi pojem avtonomija ni več zreduciran na avtonomijo prostora, ampak predvsem na avtonomijo odgovornega posameznika, to je predvsem učitelja in na avtonomijo vzgojno-izobraževalnih institucij.

Škoda je, da sta izpadla dva poudarka iz prve BK, to je, da mora biti »izobrazba usmerjena k polnemu razvoju človekove osebnosti« in k pospeševanju dejavnosti za »ohranitev miru« (BK 1995, 15), kakor tudi posebno načelo »pravica staršev do izbire vrste izobrazbe za svoje otroke«, ki pa je sicer implicitno upoštevano.

Ad.: Človekove pravice in dolžnosti

Pod tem načelom velja pohvaliti odločitev piscev, da »država mora zagotoviti brezplačno izobraževanje vsaj v obdobju douniverzitetnega izobraževanja in zagotavljati možnosti vseživljenjskega izobraževanja in učenja«. S tem stališčem so avtorji pokazali, da se zavedajo, da je v sodobnem svetu izobraževanje do konca srednješolskega izobraževanja postalo osnovno izobraževanje in da si manj od tega ne moremo več privoščiti. To pa hkrati tudi pomeni, da je pogoje izobraževanja na visokošolski ravni potrebno spremeniti, tudi tako, da se država na tem nivoju finančno razbremeni.

V nadaljevanju je pomemben poudarek, da človekove pravice vključujejo tudi pravico do zdravega naravnega in spodbudnega družbenega okolja, kar zavezuje k odgovornosti. Poudarek, ki smo ga do sedaj pogrešali v slovenski šolski doktrini, pravi, »da vzgoja, ki si prizadeva, da bi učenci privzeli norme in vrednote, ki jih vključujejo človekove pravice, pa mora – enako kot zavest o lastnih pravicah in ravnanjih skladno z njimi – privzgojiti tudi zavest o dolžnostih do drugih in temu ustreznih ravnanjih, ki izhajajo iz vsebin za vse veljavnih pravic« je vreden posebne pohvale in upajmo tudi, da dosledne izpeljave.

Ad.: Avtonomija

Pojem avtonomija je postavljen kot temeljni cilj vzgoje in izobraževanja. Razumemo ga kot prizadevanje za oblikovanje samostojnega, razmišljujočega in odgovornega posameznika, ki to postaja s pomočjo znanja, socialnih in drugih spretnosti. Že prej omenjeni premik k avtonomiji posameznika je hvalevreden, vendar ni zadosten in kompleksnejši. V kolikor bi v pojem avtonomije vključili sedaj izpadlo načelo »polni razvoj osebnosti«, bi pojem avtonomije razširili tudi na čustveno in še kakšno drugo inteligenco, recimo duhovno. V tej smeri lahko zaznamo nekatere sporadične in fragmentarne poudarke, v celoti pa BK človeške osebe ne obravnava kot telesno, duševne in duhovne stvarnosti, kakor tudi ne kot posameznika v njegovi družbeni in presežni razsežnosti. Antropološka paradigma ostaja zožena in nerazdelana, s tem pa je okrnjena tudi vizija vzgoje in izobraževanja v celoti.

Pravilen in hvalevreden je poudarek na avtonomiji učiteljev, kar kliče po vrnitvi in vzpostavljanju učiteljeve avtoritete, ki je v praksi, žal vse manj navzoča. Ta nastavek pa daje tudi možnost za resen razmislek o ustanovitvi učiteljske zbornice, kot edinega ustreznega reprezentativnega organa za ta poklic. Tudi merilo za šolske institucije, ki je kakovost, je ustrezna, čeprav je vprašanje, kako kakovost in kakovostno šolo razumemo in kateri so tisti osnovni standardi kakovosti, na katere se lahko zanesemo.

Žal pojem avtonomije ne more mimo preživele in tipično slovenske posebnosti, da je avtonomija javne šole kot institucije povezana z ločitvijo države in verskih skupnosti. To predpostavlja najprej vprašanje, ali verske skupnosti želijo in imajo realne možnosti, da zasedejo javni šolski prostor? Prvič – ga ne želijo, drugič – za to nimajo realne možnosti in tretjič - nikjer v razvitem svetu ne srečamo primera, v katerem, bi bila javna šola ogrožena zaradi verske skupnosti oz. Katoliške Cerkve. Ta stavek je zato anahronizem, ki v predlogu nove BK ohranja nekdanje celo poglavje o avtonomiji, ki je bilo v celoti napisano v tem duhu. Snovalci tega poglavja bi lahko upoštevali eno od nespornih pravnih avtoritet dr. Franceta Bučarja, ki v knjigi Slovenci in prihodnost jasno in argumentirano razmeji javni in zasebni interes na področju vzgoje in izobraževanja ter o odnosu Cerkev – država takole zaključi: »V tem sporu je položaj države trhel in težko ubranljiv. Njeno sklicevanje na ustavno ločitev Cerkve in države se resničnega jedra vprašanja sploh ne dotika. Država se lahko brani le s tem, da vztraja pri monopolu svojega šolskega sistema, kar pa je z učno strokovnega stališča, gotovo pa tudi z vidika človekovih svoboščin, nesprejemljivo. Njen očitek Cerkvi, da z vidika človekovih pravic ne more vsiljevati svojega pogleda na svet drugim, ki so drugačnih nazorov, stoji. Prav isto utemeljitev pa lahko Cerkev uporabi proti državi. Država je tako potisnjena v položaj, ko se mora za svoj vrednostni sistem, t. i. sekularizirano vzgojo, boriti z državnim monopolom nad vzgojo. To pa jo v odprti demokratični družbi diskvalificira. Če hoče ostati verodostojna, mora pristati na svobodo vzgoje, torej tudi na pravico Cerkve, da organizira šolski sistem samostojno mimo državnega sistema … Posameznik je svoboden (avtonomen) šele takrat, kadar si lahko sam ustvarja svoj pogled na svet in išče smisel svojega bivanja« (Bučar, 323). Bučar tudi meni, in ima seveda globoko prav, da s takim pristopom država stopa na polje svetovno nazorskega in verskega boja, ki ima za posledico »nestrpnost in vrednostni relativizem«. »Pot iz te navidezno slepe ulice je samo v tem, da država pristane na pravico, da vzgojo lahko organizirajo vsi, ki so za to usposobljeni – lahko v okviru meril, ki jih država sama predpiše« (Bučar, 324). Snovalcem BK lahko štejemo v dobro, da so izpustili sintagmo vrednostno nevtralne šole, ki jo je tudi Bučar v istem poglavju že omenjene knjige razglasil za protisloven pojem. Glede na dejstvo, da je Bučar tovrstne dileme precizno razdelal in državi na polju vzgoje in izobraževanja postavil zelo jasen okvir, bi bilo pričakovati, da ga bodo snovalci slovenskega šolskega sistema tudi resno vzeli in upoštevali. Vsekakor pa bi v njegovih stališčih našli podlago za nacionalni konsenz, ki pa ga žal, tudi tokratni osnutek BK ne ponuja.

Ad.: Pravičnost

Načelo pravičnosti je tesno vezano na pravno državo in na enakost možnosti. To načelo naj bi vsem zagotavljalo tudi enak obseg brezplačnega izobraževanja. S to idejo se v uvodnih načelih srečamo že drugič, kar očitno meri na resno namero, da BK želi na polju vzgoje in izobraževanja s finančnega vidika vzpostaviti bolj enakopraven položaj za vse državljane. Ni jasno in eksplicitno ali to tudi pomeni, da bo država zahtevani kurikulum v zasebnih šolah tudi v celoti finančno pokrila ter šolam v nadaljevanju pustila proste roke pri iskanju drugih virov sofinanciranja.

Ad.: Kakovost

V tem poglavju je pravilna ugotovitev, da je mnenje o tem, kaj je dobra šola in dober vrtec, različno. In da je to tudi razlog, da je potrebno omogočiti vzgojo in izobraževanje na podlagi »posebnih doktrin«. Tudi v tem poglavju pogrešamo splošna spoznanja o kakovostni šoli, ki bi morala vsebovati vsaj naslednja merila:

• pedagoško soglasje v vsaki šoli javni in zasebni, ki je seveda legitimno različno;

• soglasje o posredovanju vrednot,

• pedagoško osmišljena pravila,

• ravnotežje med spodbudami in zahtevami (pravicami in dolžnostmi),

• humano kulturo medčloveških odnosov,

• spodbujanje celostnega osebnostnega razvoja,

• sodelovanje staršev in šole ter

• poštena, korektna predstavitev šole.

Našteta merila iz vsebinskega vidika ne določajo nič natančnega, so pa merljiva in bi lahko predstavljala ogrodje pojmovanja kakovostne šole. Vse to je tudi zapisano v dokumentu, ki ga imajo snovalci BK na voljo, saj je bil projekt o Kakovostni šoli prihodnosti sofinanciran s strani MŠŠ in EU. Napisati v BK manj, kot je napisano v tej publikaciji, pomeni ignoranco ali ideološko blokado v odnosu do avtorjev, ki smo sodelovali pri tem projektu.

2. Zasebne šole in vrtci

V poglavju o zasebnih šolah in vrtcih je predstavljena analiza obstoječega stanja in nekaj primerjav z drugimi izbranimi državami. Poglavje v celoti daje vtis, kot da gre za utemeljitev spremembe zakonodaje. Tak način po našem mnenju ne sodi v BK, v kateri bi pričakovali stvarno ugotovitev dejstev na tem področju, ponovitev ustreznih načel in njihovo dopolnitev, v kolikor je to potrebno.

BK podpira spremembo zakonodaje, ki za ustanovitev zasebne šole ne zahteva več dveh oddelkov, kar pozdravljamo.

Pri prenehanju financiranja snovalci BK pritrjujejo stališču, »da ni najbolje, da zakon eksplicitno vključuje konfliktni vidik odnosa med zasebnim in javnim šolstvom.« (prim. 87 čl. ZOFVI o ogrožanju javne šole). Nenavadno je, da kljub neustreznosti te formulacije zaključijo, »da jo podpirajo, saj bi drugačni zapisi vnašali več nejasnosti«. Nelogičen zaključek dejansko vnaša dodatno zmedo, pisce pa postavlja v nenavadno luč, ko gre za konsistentnost argumentov in zaključkov.

Snovalci BK podpirajo vključitev poklicnega šolstva v področje zasebnega šolstva, kar je edino smiselno in skladno z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi akti.

Kot lahko razberemo iz osnutka, bistvenih sprememb na področju zasebnega šolstva ne prinaša.

Prispevek urednika revije Vzgoja p. mag. Silva Šinkovca

Pisanje Bele knjige je vedno dober čas za razmišljanje o tem, kako je z našim šolstvom in o tem, česa si želimo. Refleksija je pomemben del razvoja in napredka v strokovnih in organizacijskih rešitvah. Hvaležni smo za pogum Ministrstva za šolstvo in šport, da se je tega zahtevnega dela lotilo in za vse opravljeno delo številnih strokovnjakov, ki so snovanju besedila Bele knjige posvetili številne ure svojega dela.

Misli o vzgojni komponenti osnutka besedila Bele knjige.

Prva ugotovitev: Veseli smo, da ima besedilo Bele knjige poseben podnaslov Vzgoja in Vzgoja in vrednote.

Druga ugotovitev: Besedilo o vzgoji skoraj nima opomb. V nasprotju z vsebinami, ki govorijo o znanju, imamo številne opombe, opirajo se na številne raziskave. To pritegne bralčevo pozornost. Zgleda, da ni raziskav, da ni ustrezne literature ali jo snovalci besedila ne omenjajo, ne moremo pa si misliti, da je ne poznajo. Literatura o tem obstaja, zato jo je potrebno navesti.

Tretja ugotovitev: V besedilu Bele knjige pojem »vzgojni načrt« skoraj ne nastopa. Pogrešamo ga pri pregledu nazaj, v uvodu v delu za osnovno šolo. Vzgojni načrt je v zakonu o osnovni šoli in ga ne moremo preprosto ignorirati. Bela knjiga ni usklajena s slovensko zakonodajo. Načelo 'pravne države' bistveno krši, čeprav to načelo neštetokrat ponavlja. Ko je vzgojni načrt omenjen, pa je omenjen le v delu, ki razpravlja o napetosti med otrokovo svobodo in nujnostjo vzgojnega delovanja. Vzgojni načrt zahteva svoje poglavje in jasnejšo opredelitev. Ko se naštevajo dejavnosti šole, je omenjen kurikul, učni načrt, druge dejavnosti. Vzgojni načrt je vedno izpuščen. To je nezakonito.

Četrta ugotovitev: V besedilu bi bilo nujno bolj jasno opredeliti kaj so vrednote, kaj načela, kaj norme, kaj pravila. Te besede se prepletajo in pojmovno ne ustrezajo vsebini, ki jo naj bi predstavljale.

Peta ugotovitev: V podnaslovu Avtonomija beremo: »Vzpostavitev samostojnega, razmišljujočega in odgovornega posameznika, ki se opira na kakovostno pridobljeno znanje in socialnih ter drugih spretnosti, je temeljni cilj vzgoje in izobraževanja.« Kar zbode, je beseda »vzpostavitev«. Od kod ta izraz? To gotovo ni pedagoška znanost. Kako naj »vzpostavimo človeka, njegovo osebnost«? Lahko vzpostavljamo sistem, ne pa »samostojnega, razmišljujočega in odgovornega posameznika«. Taki stavki pokažejo, da se besedilo izogiba besedi »vzgoja«.

Šesta ugotovitev: Nujno bi bilo definirati pojem vzgoje. To ni le nujno poseganje v posameznikovo svobodo, kot je mišljeno v nekaterih odstavkih, kjer besedilo govori o 'koliziji' pravic in vzgojnega delovanja. Vzgoja ni discipliniranje, ampak je v prvi vrsti spremljanje in omogočanje 'razvoja osebnosti'. Razvoja osebnosti ni brez sistematičnega in stalnega načrtnega dela, kot ni vrhunskega znanja ali vrhunskih športnikov brez vztrajnega, kakovostnega, trdega in sistematičnega dela.

Sedma ugotovitev: Za temeljni smoter vzgoje in izobraževanja je potrebno postaviti osebnost, razvoj posameznika. To je sicer izraženo na več mestih, toda še vedno so v ospredju človekove pravice. Pozdravljamo upoštevanje filozofije človekovih pravic, toda temeljni smoter niso pravice, ampak osebnost. Zato naj bo dikcija besedila zgrajena ob 'razvijanju celovite osebnosti'.

Osma ugotovitev: Filozofija človekovih pravic se je v vzgoji zelo uveljavila, to je dobro. Z novo Belo knjigo dobivamo tudi filozofijo »trajnostnega razvoja«. To pozdravljamo. Manjka pa filozofija »medgeneracijskega sožitja«.

Deveta ugotovitev: Pogrešamo željo, zahtevo, smernico …, da bi se »etične vsebine, skrbno prilagojene starosti in dozorelosti otrok in mladostnikov, vgradile v programe vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh – od vrtcev do univerze.« (Jože Trontelj, predsednik SAZU).

Deseta ugotovitev: Izraz »svetovno nazorska nevtralnost« ne ustreza pluralni družbi. To bi pomenilo, da iz naših šol izvzamemo vse religiozne in vse ateistične razlage sveta.

Enajsta ugotovitev: Vzgojna načela, vrednote in drugo, povezano z razvojem osebnosti, se včasih dobro prenaša iz načelne ravni na posamezna področja, drugič pa manj.

Dvanajsta ugotovitev: Bistvo za merjenje kakovosti učiteljev naj bo predvsem kakovostno delo v razredu.

Trinajsta ugotovitev: Pozdravljamo razvoj partnerskega sodelovanja med šolo in družino, učitelji in starši.

Bistveno sporočilo: Besedilo bi bilo dobro prebrati tudi z vidika »čustvenega opismenjevanja«, »spodbujanja razvoja samospoštovanja in samozavesti«, »kulture nenasilja« in »duhovnega razvoja«. Slednje se zdi povsem izrinjen izraz. Pa vendar ga uporablja tudi Unescov dokument Učenje skriti zaklad.